Hyundai i30 1.6 CRDi (66 kW) Comfort

Šolska petica ne pomeni osnovnošolskega odličnjaka, še manj nesrečnega študenta. Pomeni pet let splošne garancije, kar je dobra popotnica za tiste, ki z avtomobilom nočejo imeti težav.

Bi bil pa pripravljen staviti svoj mezinec, da vam bo i30 služil kot najbolj vdan hlapec, tudi če ste trgovski popotnik, ki prevozi na leto veliko kilometrov.

Petica je zato dobra vaba za kupce, čeprav nekateri tekmeci (v bistvu sestrsko podjetje Kia, katere večinski lastnik je Hyundai) že vabi s sedmico. To pa že ni več logično. Zakaj Hyundai i30 ni prvi, da ne rečem celo edini z navdušujočo garancijo, ampak ga odločno prehiteva Cee'd? Kdo je že večinski lastnik?

Modrina pa mi je ostala v spominu ne samo zaradi barve karoserije, s katero se je bahal naš testni avtomobil, ampak tudi zaradi modre osvetlitve instrumentne plošče. Če ste z osvetlitvijo merilnikov preveč pogumni, vas lahko i30 vsakič pričaka s poživljajočo barvo, ki marsikomu verjetno ne bo všeč. Nas, recimo, sploh ni motila.

K dobremu počutju prispeva tudi odlična ergonomija delovnega prostora, saj so dober sedež nadgradili z vzdolžno in višinsko nastavitvijo tako volanskega obroča kot sedala, pa tudi sicer v prvi vrsti ne bo pomanjkanja prostora. Malce bolj tesno bo zadaj, a še vedno dovolj prostorno za otroke, v prtljažnik pa boste lahko stlačili za 340 litrov prtljage.

V testnem i30 sta me res zmotila le plastičen volanski obroč in prestavna ročica, ki po nekaj dneh postaneta zaradi potnih dlani neprijetno lepljiva. Preživeto.

S turbodizelskim motorjem 1.6 CRDi ne morete zgrešiti, čeprav ima teoretično le skromnih 66 kilovatov oziroma 90 'konjev'. Pri predhodniku (i30 je bil od našega testa v 10 številki letnika 2008 malce osvežen) smo pogrešali šesto prestavo, zdaj smo jo pri novincu dočakali. Toda spet s pripombo, da bi lahko bila daljša, da bi se hrup izpod motornega pokrova na avtocesti zmanjšal na sprejemljivejšo raven.

Pravzaprav je motor zelo dober, če odmislimo robatost ob mrzlem zagonu (in hrupnost, ki pa se na srečo le deloma pretihotapi v notranjost) in majhen razpon delovanja (od 1.500 do 3.000 vrtljajev, mogoče do 3.500 vrtljajev za manj občutljive).

Poraba okrog sedem litrov pa je več kot sprejemljiva, saj zanjo ni treba žrtvovati kakšnega dinamično odpeljanega ovinka ali prehitevanja. Toda hitro vijuganje ni glavni adut tega avtomobila. Električno krmiljen servovolan in mehkejše podvozje sta naravnana bolj na udobje, zato raje izkoristite navor za to, da lenobno križarite po svetu. Pa še ceneje boste prišli do konca meseca, upoštevajoč ceno goriva in prometnih prekrškov.

Štiri varnostne blazine, dve varnostni zavesi, samodejna klimatska naprava, radio s CD-predvajalnikom (in zelo sodobnimi dodatki, priključki za iPod in USB), osrednja ključavnica, električna pomoč pri pomiku sprednjih in zadnjih stekel ter potovalni računalnik so pri opremi Comfort skoraj popolna opremljenost, manjkal je le ESP (serijsko pri opremi Style) in za nerodnejše zadnja tipala za pomoč pri parkiranju (serijsko pri najboljši opremi Premium), ki ju seveda lahko obkljukate tudi na seznamu dodatne opreme.

Splošno mnenje v uredništvu je bilo, da bodo morali pri oblikovni osvežitvi poskrbeti za bolj všečno obliko (kar znajo, le poglejte novince: i20, ix35 . . ), mogoče malce podaljšati šesto prestavo in zagotoviti boljšo ceno. Popusti že, a cena Cee'da verjetno boli. Potem pa bomo lahko zapisali, da modri nista le karoserija in instrumentna plošča, ampak tudi odločitev o nakupu.

Aljoša Mrak, foto: Aleš Pavletič