Hyundai i30 1.6 CRDi HP GLS Style

Kaj je pritegnilo njegovo pozornost, mi je hitro postalo jasno. Zadek in stranska linija, ki neverjetno spominjata na BMW serije 1. Še ena azijska znamka, boste rekli, ki se ne more upreti kopiranju evropskih izdelkov. Opa, previdno s temi besedami! Hyundaijevi računi so čisti. Človek, ki je bedel nad obliko i30, je pred tem delal v Beemveju in očitno se jim nova pridobitev počasi že obrestuje. Ogromne zadnje luči, ki segajo od odbijača vse do zgornjega roba stekla, so mnogim celo bolj všeč kot tiste pri seriji 1.

Da i30 ni evropski izdelek - čeprav je v veliki meri zasnovan in izdelan prav v Evropi - razkriva le še nekaj drobnih detajlov. Na primer prednji del, kjer je vseeno preveč polkrožno zaključenih linij, ali pa, gledano s strani, rahlo prestrmo padajoč nos, ki je sicer eleganten, toda po drugi strani manj robusten (beri: športen), kot smo tega vajeni pri evropejcih. To pa je tudi vse. Pod pločevino je i30 povsem dozorel ugled­nejšim tekmecem.

Medosna razdalja je rekordno dolga. Z 2.650 mm močno prekaša Golfovo (2.580 mm), Bravovo in Aurisovo (2.600 mm), Meganovo (2.625 mm) pa tudi Focusovo (2.640 mm). To posledično pomeni dvoje; prostoren potniški prostor in dovolj mirno obnašanje med ovinki. K zadnjemu nekaj pripomorejo tudi kratki previsi, neposreden volan (2, 6 zavrtljaja od ene do druge skrajne točke), blažilniki, uglašeni s pravšnjo mero udobja in dinamičnosti, in predvsem zasnova podvozja.

Prednja kolesa so vpeta klasično (vzmetne noge, trikotna prečna vodila), zadaj pa to nalogo po novem opravlja večvodilska prema. In končno lahko napišemo, da je i30 prvi družinski Hyundai, ki mu tudi nekoliko večje hitrosti v ovinkih ne povzročajo težav. Pravzaprav se je na testu izkazalo, da je podvozje v celoti kos svoji nalogi, popuščati pa začnejo pnevmatike (Kumho Solus KH16), kar postane še posebej izrazito na mokrem.

Kot zanimivost povejmo, da so pri sestrski Kii in njihovem Cee’du (ne pozabimo, da gre, če pogledamo pod pločevino, za precej podoben model) težavo zelo preprosto rešili. Na nekatere zahodne trge, med katere spada tudi slovenski, so začeli pošiljati avtomobile z Michelinovimi (Energy) gumami.

Da se ne bomo napačno razumeli; i30 ni športen avto in tudi nima teh ambicij – v nasprotju s ProCee’dom se o njegovi športni različici še prav nič ne govori – vseeno pa si upamo trditi, da ga bodo vozniki lahko vzljubili. Tudi tisti nekoliko bolj dinamični. Prednja sedeža sta dobra. Pravzaprav sta, če ju primerjamo s preostalimi v Hyundaijih, zelo dobra.

Voznikov nudi spodobni bočni opori, je nastavljiv po dolžini, višini, naklonu (naslonjalo) in celo v ledvenem delu. V opremi Style je izdatno (po globini in višini) nastavljiv tudi volanski obroč. Povrhu vsega je ta še primerno odebeljen in oblečen v usnje, tako kot prestavna ročica ter stranice sedežev (oprema Style). Če k temu prištejemo še njegovo neposrednost (2, 6 zavrtljaja), nam lahko verjamete, da i30 s Hyundaiji, ki smo jih poznali nekoč, nima več veliko skupnega.

Elektronsko ojačan servo volan se s klasičnimi (hidravličnimi) sicer ne more primerjati, toda komunikativnost, s katero se odziva na voznikove ukaze, je na presenetljivo visoki ravni. Ne pozabimo, govorimo o družinskem avtomobilu! Še bolj kot volan nas je navdušil menjalnik. Mimogrede, ste že kdaj sedeli v katerem od Hyundaijev (pa za trenutek, prosim, pozabite na novega Santa Feja)? Če ste, potem veste, da natančnost in hitrost nikakor nista njihovi vrlini.

Z i30 se ta zgodba končuje. Pod poglavjem hitrost in upiranje (v hladnih jutrih) inženirji sicer še niso storili vsega, kar se da, je pa vpetje končno dovolj togo, da je sprehajanje po shemi tekoče, zadovoljivo hitro in lahkotno. Prav nič slabšega vtisa ne pustijo materiali na armaturni plošči. Plastika je povsem dorasla avtomobilskemu razredu. Dekorativni dodatki na volanskem obroču, okoli prestavne ročice in na sredinski konzoli so le posnetek kovine, toda to ne moti. Merilniki so pregledni, ponujajo dovolj čisto grafiko, ponoči pa so, tako kot gumbi in vsi trije informacijski zasloni, osvetljeni v modri barvi.

Za informacije je prav tako dobro poskrbljeno. Podatki o poti (povprečna hitrost, povprečna poraba, domet in število dnevno prevoženih kilometrov) so na zaslonu potovalnega računalnika, ki ga najdete med merilniki. Nadpovprečno soliden tovarniško vgrajen avdiosistem s številnimi nastavitvami, predvajalnikom zgoščenk, zmožnostjo branja glasbe v zapisu MP3 ter priklopa USB-ključa, iPoda ali kateregakoli zunanjega predvajalnika (AUX) vas obvešča tudi o točnem času in zunanji temperaturi.

Nekoliko nižje je zaslon samodejne klimatske naprave - ta je od druge ravni opreme (Comfort) serijska -, na desni strani pod njim pa je tudi ‘varnostni kotiček’ (kot bi mu lahko rekli) z opozorilniki za izklopljeno sovoznikovo varnostno blazino in nepripete varnostne pasove. Pa ne samo prednjih dveh, ampak kar vseh petih!

Napak, ki bi jih pripisali i30 spredaj, je zelo malo. Če so že, so to neposrečena namestitev zračnikov na sredinski konzoli (zraka ni mogoče preusmeriti stran od prednjih dveh potnikov), neoblazinjenost nekaterih predalov (v njih pač ne boste vozili ključev ali trdih predmetov), gumb za ukazovanje potovalnemu računalniku, ki ga ne najdete na obvolanski ročici, ampak na spodnjem delu okvirja okoli merilnikov, za odtenek previsoko sedenje in prekratek vzdolžni pomik prednjih sedežev.

To zadnje bo zmotilo predvsem tiste, ki so višji od 185 cm. Bodo pa v potniški kabini tudi štirje odrasli našli dovolj prostora zase in za svoje noge. Tisti, ki bodo želeli največjo mero udobja, bodo morali poseči po najeminentnejšemu paketu opreme GLS Premium (edino ta namreč vključuje naslon za roke zadaj), prav vsi paketi, tudi osnovni GL Life, pa ponujajo zložljivo in deljivo zadnjo klop v razmerju 40 : 60.

Ta odločitev Hyundaijevih inženirjev je nekako razumljiva; lepo obdelan prtljažnik, pravih oblik in s čisto pravim rezervnim kolesom v dnu, je žal le povprečno velik. Ker pa so že v osnovi ponudili deljivo in zložljivo zadnjo klop, lahko zraste iz osnovnih 340 na spoštljivih 1.250 litrov ter ohrani povsem ravno dno.

Kako zelo so se Hyundaijevi inženirji trudili narediti avtomobil, ki bo znal zadovoljiti široke množice, veliko pove tudi motorna paleta. V njej najdemo šest motorjev (tri bencinske in tri dizelske), bolj zanimivo pa je, da bi po vsem, kar obljubljajo na papirju, prav na vseh šest lahko pritisnili pečat ‘Priporočamo’. Tudi na najmanjšega ‘bencinca’, ki ima 1, 4-litra prostornine, moč 80 kW (109 KM) in 137 Nm navora.

Svoje o motorni paleti pove tudi dejstvo, da optimalen izbor ni največji dizelski motor (2.0 CRDi) s 103 kW, ampak je to močnejši od obeh 1, 6-litrskih dizlov s 85 kW in 235 Nm navora. Vsaj nam na testu je dajal ta občutek. Tehnično gledano, agregat ne pomeni revolucije, se pa lahko pohvali z vsemi trendi, ki danes nekaj veljajo v svetu sodobnih dizlov: z naprednim sistemom neposrednega vbrizga goriva, s tehnologijo štirih ventilov na valj, s turbopuhalom s spremenljivimi koti gibljivih lopatic, s hladilnikom polnilnega zraka …

Da gre za sodoben dizel, spoznate tudi, ko ga zaženete. Dejstva, da pije plinsko olje, sicer ne more skriti, se pa vseeno oglasi tiho in presenetljivo mirno. Tudi z naraščan­jem motornih vrtljajev trušč ostaja na znosni ravni, agregat pa začne presenečati s svojo elastičnostjo in uporabnostjo v celotnem delovnem območju. Tovarna navaja podatek, da z največjim navorom postreže v območju od 1.750 do 2.500 vrtljajev v minuti, toda v resnici se na voznikove ukaze začne odzivati že pri 1.500 in se brez pretresov zavrti do številke 4.000 na merilniku vrtljajev.

Za motor in podvozje, ki je dober kompromis med udobjem in dinamičnostjo, lahko zapišemo, da bosta navdušila vse, ki iščejo primeren avto za vsakdanje skakanje po mestnih opravkih in prijetne izlete ob koncu tedna. Zraven bi sicer lahko prišteli tudi menjalnik, toda na daljših poteh se izkaže, da bi mu šesta prestava prišla še kako prav. Pa ne za doseganje večje največje hitrosti, ampak predvsem zato, ker bi bila vožnja tako še prijetnejša (trušč) in varčnejša (poraba goriva).

Ste ostali brez besed po vsem, kar ste prebrali? Priznamo, tudi nas je i30 prijetno presenetil. Celo bolj kot smo pričakovali. Pri Hyundaiju pravijo, da ‘i’ v oznaki pomeni inspiracijo, inteligenco, integriteto in inovativnost, mi pa k temu dodajamo še identiteto. Za i30 se ljudje že obračajo, in če jim še ni, jim bo kmalu postalo jasno, za katero avtomobilsko znamko gre.

Matevž Korošec, foto: Aleš Pavletič