Hyundai ix55 3.0 V6 CRDi Premium

Hyundai je z vztrajnostjo postal globalni igralec na avtomobilskih trgih. Zanemariti ga ni več mogoče, hkrati pa se je povzpel od izdelovalca poceni, vzdržljivih in dobro opremljenih avtomobilov do ponudnika vozil, lastnikom katerih ni več (treba biti) nerodno.

Hyundai je hkrati dokaz, da (dobrega) imidža ni lahko ustvariti čez noč, da sta za to potrebna vztrajnost in nenehno vzdrževanje kakovosti, obenem pa tudi dokaz, da se je pridobljenega imidža težko otresti. Potrebna sta čas in razvoj, ki mu posebej biologi radi rečejo evolucija.

Da bi ta korejska blagovna znamka vstopila med ponudnike dražjih, prestižnejših vozil, pa ni bil potreben le čas; jasno: potreben je bil tudi izdelek. Njihovim velikim limuzinam to ni uspelo – ta razred je očitno preveč trdno usidran v zavesti tipičnih kupcev, ki posegajo bolj ali manj le po dolgo uveljavljenih blagovnih znamkah.

Medtem pa so pri Hyundaiu razvili lepo paleto mehkih terencev, ki so postali priljubljeni na vseh celinah, in smer razvoja se je ponudila sama od sebe. Rezultatu se danes v Evropi reče ix55.

Mali i je zdaj že uveljavljena oznaka poimenovanja Hyundaiev, x pa se pogosto pojavlja v kombinaciji s štirikolesnim pogonom. Tudi 55 se sliši logično – tako zaradi velikosti tega avtomobila kot zaradi razlikovanja njihovih terencev od njihovih klasičnih osebnih avtomobilov. A vseeno – kombinacija močno spominja na X5. BMW-ja X5.

Načelno in od daleč sta ix55 in X5 res tekmeca v istem razredu, toda že od le malce bliže ni več tako. Že oblikovno je ix55 tiste sorte terenec, ki bi mu najlepše in bolje od večine podobnih pristajal opis 'športni' terenec, kot mu na osnovi mednarodno razumljive oznake SUV (Sport Utility Vehicle, športno uporabno vozilo) rečemo.

S svojo podobo meri tja, kjer v tem trenutku kraljujejo Murano, CX-7 in kompanija, med tiste mehke terence torej, ki poskušajo karoserijsko odgovoriti na povpraševanje po terencih nekoliko kupejevskega videza. Njegove poteze so zaobljene, silhueta pa kaže precej položno prednjo šipo, visoka boka (oziroma nizke bočne šipe) ter (spet) dokaj položno zadnjo šipo. Toda streha se proti zadku ne spušča (zaznavno) in vrata na bokih so dvoja. Jasno.

Resda s svojim videzom ne izstopa posebej, je pa kljub temu skladno oblikovan. Toda za resno udeležbo med prestižne terence je potreboval še nekaj: skladno oblikovano notranjost, ki je nadaljevanje zunanje oblikovalske filozofije. Zato je tudi notranjost nežno zaobljena, dinamičnega videza (in vse prej kot dolgočasna), izbrani materiali pa niso videti ceneni.

Prej nasprotno; les, aluminij in titan so resda imitacija pravih materialov, je pa celoten vtis zelo dober. Tudi dvobarvna notranjost – zgoraj temna, spodaj svetla – prispeva k dobremu vtisu in k občutku prostornosti. Če bi z volanskega obroča sneli značko, bi mu težko prisodili poreklo. In v usnje odeti volanski obroč, prestavna ročica ter sedeži dopolnijo vtis zmernega prestiža.

Tudi pri Hyundaiu so že pred časom ugotovili, da kaže ugoditi evropskemu okusu. Pa ne le s splošnim videzom – tudi z načinom postavitve komand. Ergonomija upravljanja je zelo dobra in po svojem načinu zelo evropska, pri tem morda zmoti rahlo neugoden položaj sedenja voznika – nekoliko previsoko glede na položaj armaturne plošče in volanskega obroča.

Sedeža zagotavljata tudi nekaj bočnega oprijema in sta dvostopenjsko ogrevana, je pa to gretje že na prvi stopnji precej izdatno in precej 'točkovno'. Takšno je dobro za hiter dvig temperature sicer hladnega sedežnega usnja, zaradi načina gretja pa kaže tega hitro izklopiti.

Tule velja spomniti, da je ix55 serijsko sedemsedežnik. Sedeža v tretji vrsti sta sicer zasilna in – ko ju ne potrebujete – lično pospravljena v dno prtljažnika, sta pa razkošno odmerjena (tudi kolenskega prostora je dovolj) in potnikoma tam zadaj je namenjenih kar nekaj drobnarij: zračne reže na stropu (! ), dve mesti za pločevinko ali malo plastenko, manjši predal in 12-voltna vtičnica.

Še bolje je poskrbljeno za potnike v drugi vrsti: zračne reže so tudi v stebričkih (B), klimatski del si lahko nastavijo neodvisno od prednjih nastavitev (temperatura, hitrost ventilatorja), tudi ti sedeži so (dvakrat) ogrevani, tudi tu je 12-voltna vtičnica, v sredini je komolčna opora z dvema predaloma (eden služi dvema pločevinkama) in na hrbtišču prednjih sedežev sta žepa.

Takšne majhne, a pomembne in uporabne pozornosti (ki se izkažejo na daljših poteh) niso pravilo, ampak prej izjema. Pri tem je logično, da je za voznika (in sovoznika) poskrbljeno še bolje, čeprav se najdejo tudi podrobnosti, ki niso popolne.

Še vedno, denimo, daljnovzhodni izdelki avtomobilske industrije ne ponujajo samodejnega pomika vseh bočnih šip (in v obe smeri); pri ix55 se samodejno pomika le šipa v voznikovih vratih. Na volanskem obroču je 10 tipk, ki so intuitivno postavljene, a tam (ali kjerkoli blizu) manjka tipka za upravljanje potovalnega računalnika.

Tipka zanj je kar pod merilniki, za volanskim obročem, kar ni ne lahkotno za upravljanje ne poseben prispevek k varnosti v vožnji. In opora za levo nogo (samodejni menjalnik! ) bi lahko bila tudi boljša.

Je pa dobra stran daljnovzhodne ponudbe ta, da pri opremi ne zapletajo stvari. Pri ix55 lahko doplačate le za kovinsko barvo in strešno okno, vse drugo, z usnjem vred, je vključeno v ceno.

Toda kljub obilici opreme, namenjene lahkotnejšemu bivanju, se zdi, da tu in tam kakšna malenkost vseeno manjka: parkirni pripomoček (katerega opozarjanje na približevanje oviri ni najboljše) je le zadaj, serijske navigacije si ne morete doplačati in enako velja za Bluetooth, ima pa ix55 (med drugim) električno pomična peta vrata (z opozorilnim piskom med odpiranjem in zapiranjem), krasen avdiosistem Infinity (z možnostjo branja datotek mp3, z izmenjevalnikom zgoščenk ter z vsemi možnimi priključki), pametni ključ (z gumbom na vratih za zaklepanje) in samodejni odmik sedeža ter volanskega obroča pri zaustavitvi motorja.

Od nekaterih (tudi že omenjenih) tekmecev se ix55 razlikuje po tem, da želi biti predvsem udoben. Tu je treba udobje razumeti na vseh področjih; mirno lahko, na primer, povprečnemu poznavalcu rečete, da ga poganja bencinski motor.

Po mirnosti in (ne)glasnosti delovanja se (že zunaj, znotraj pa sploh) šestvaljni turbodizel zlahka kosa tudi z najsodobnejšimi tovrstnimi izdelki celo najprestižnejših (in opazno dražjih) blagovnih znamk. Že, že, zlasti pri pospeševanju iz nizkih vrtljajev se oglasi, a treba je biti zelo pozoren in učen, da prepoznaš dizelski princip delovanja. In nasploh je ix55 v notranjosti dokaj tih, šele nad 180 kilometrov na uro se pojavi (nekoliko bolj moteč) piš vetra ob karoseriji.

Dizel. Mazda in Nissan, ki sta mu oblikovno blizu, (še) ne ponujata dizla. In turbodizel v ix55 ni le tih, ampak tudi dovolj zmogljiv, da z njim lahko hitro potujete. A znova: najprej in v glavnem udobje. Samodejni menjalnik (6) je zelo prepričljiv v samodejnem načinu pretikanja, malo manj v ročnem in v splošnem brez večjih pripomb, nima pa športnega načina pretikanja, je prepočasen, da bi naredil športen vtis, in prepogosto pretakne navzgor, ko voznik odvzame plin.

Volan je dober, lahkoten in dovolj natančen ter neposreden za prijetno in udobno vožnjo, a premalo od vsega naštetega, da bi bil športen, poleg tega tudi ne omogoča hitrega sukanja levo-desno. Podvozje je zelo udobno (najmanj udobno je potnikom v tretji vrsti), le udarnih jam ne blaži najučinkoviteje in pri večjih hitrostih v ovinku se karoserija precej nagne.

In končno stabilizacijski ESP: ta začne hitro posredovati in s tem onemogoči zdrse, ki bi lahko prispevali k bolj športnemu načinu vožnje. In na koncu: zaradi nešport­nosti mehanike tudi štirikolesni pogon ne pride do izraza z vidika dinamike vožnje.

Zato še enkrat: udobje. In – glede na zunanje ter notranje mere – še posebej na daljših poteh. Pri tem ima ix55 le eno pomanjkljivost: velikost posode za gorivo, ki vpliva na razmeroma skromen domet. Razumeti je namreč treba razmerje med maso, čelno površino ter zmogljivostmi motorja, ki v tem in vseh podobnih primerih ne govorijo v prid majhni porabi goriva.

Potovalni računalnik pravi, da pri hitrosti 100 kilometrov na uro in v položaju menjalnika 'D' ix55 porabi 8, 2, pri 130 km na uro 9, 6 in pri 160 km na uro 12, 0 litra dizelskega goriva na 100 kilometrov. Številka porabe pri 50 kilometrih na uro je 6, 1, pri 200 pa 18, 0 litra, a je treba pri tem poudariti, da se vrednosti porabe na potovalnem računalniku, ki to prikazuje digitalno, hitro spreminjajo, kar dopušča možnost, da so zapisane vrednosti nezanesljive. Zagotovo pa drži naša izmerjena poraba: ta je nihala med 11, 6 in 16, 7 litra na 100 kilometrov.

Čeprav se absolutno gledano poraba morda zdi velika, je ob upoštevanju velikosti vozila in velike motorne moči v sprejemljivih mejah. A naj poraba, čeprav zapisana ob koncu, ne pokvari splošnega vtisa. Če ste med branjem slučajno pozabili, vam prišepnem: pssst, tole je Hyundai. Verjeli ali ne.

Iz oči v oči . .

Mitja Reven: Zdaj razumem, zakaj ameriškemu Veracruzu v Evropi pravijo ix55. Evropska različica se sploh ne pelje po ameriško, ampak imaš občutek, da so Korejci pri predelavi upoštevali evropski način vožnje in potrebe. Seveda so dodali še dizla, a ne računajte, da se boste z njim vozili varčno: Evroveracruz je prevelik in pretežak, da bi bil hranilnik. Ima pa čudovito prilagodljivo zadnjo klop.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič