...in zato je Tarraco čistokrvni Seat

Pred približno pol stoletja je bil v avtomobilističnih medijih zelo uporabljan angleški izraz 'badge engineering'. Uporabljali so ga slabšalno za nekatere modele iz koncerna General Motorsa, ki je tedaj obvladoval številne znamke, a v resnici so ponujali le nekaj modelov, ki so jih le z nekaj drugačnimi dodatki na karoseriji prilagodili.

Nekaj podobnega bi na prvi pogled lahko pri današnji ponudbi sklepali tudi o treh različnih večjih šport­nih terencih iz skupine Volkswagen. Kodiak, Tiguan Allspace in Tarraco so kandidati za to. A pri koncernu Volkswagen jim je kljub skupnemu izhodišču vendarle uspelo ponudbo prirediti tako, da tista stara skovanka 'badge engineering' za to trojico ni najbolj primerna.

Seatov Tarraco je v ponudbo prispel zadnji, najbrž zato, ker so zanj dolgo časa iskali tovarno za izdelavo. Tako je na koncu bilo odločeno, da bo nastajal v Wolfsburgu, tam, kjer sicer izdelujejo tudi Tiguana. Za Seat je bil ta model gotovo zelo pomemben, toda pri oblikovanju so se ga lotili zelo konzervativno. Marsikaj je izvedeno podobno kot pri manjši Ateci, a je seveda to tudi logično, ker naj bi videz vzdrževal pripadnost znamki.

Zunanjost je tudi sicer nekoliko drugačna kot pri Volkswagnovi ali Škodini različici istega razreda, predvsem pa je nižji, a to niti ni tako opazno. Notranjost je tudi v slogu znamke, z velikim osrednjim zaslonom, ki je postavljen prosto nad armaturno ploščo. Tako visoka postavitev zelo ugaja, saj ni treba tako močno odvračati pogleda s ceste, ko se ukvarjamo s podatki na tem zaslonu na dotik.

Ob straneh ima tudi del, kjer hitreje dosežemo posamezne pomembnejše funkcije. Marsikaj je o opremljenosti in velikosti avtomobila povedal že Saša Kapetanovič v našem prvem testu tega novega Seata (AM 08/2019). Tu torej nekaj dodatnih vtisov ter poročilo o tem, kako se Tarracu prileže bencinski motor.

Naš Tarraco je imel v prtljažnem prostoru še tretjo klop, ki omogoči povečanje zmogljivosti prevoza oseb. Zanjo je treba odšteti dodatnih dobrih 700 evrov, tako da sem prepričan, da jo bodo naročili res zgolj tisti, ki občasno potrebujejo več prostora za potnike. Sicer pa Tarraco prepriča s svojim izredno velikim prtljažnim prostorom. Ta je sicer za 60 litrov manjši kot pri tistem z zgolj petimi sedeži.

Če torej vozimo več potnikov, bomo v zadku lahko spravili razmeroma malo prtljage (le 230 litrov). Tudi prostora za glave potnikov v tretji vrsti je pod streho manj kot na primer pri nekoliko višjem 'sorodniku' Kodiaqu. A je ob uporabi le dveh vrst sedežev za potnike prtljažnik s 700 litri res ogromen (1.860 litrov pa spravite v Tarraca, če podrete še drugo sedežno klop).

Motorna oprema, dvolitrski motor TSi, je seveda na voljo pri vseh treh. Pri Seatu tvori skupaj s samodejnim dvosklopčnim menjalnikov v različici s 140 kilovati tudi edino alternativo, tako kot tudi pri Kodiaqu. Le Volkswagen je mogoče dobiti še z močnejšim, 162-kilovatnim motorjem (220 'konj'). Bencinski motor je primerno zmogljiv in povsem primeren za vse tisto, kar pri takšnem športnem terencu potrebujemo.

Samodejni menjalnik tudi nekoliko prikrije manjši navor, ki je na voljo pri bencinskih motorjih enake zmogljivosti, kot so dizli. Tudi sicer večkrat zelo neprijeten odziv menjalnika in motorja pri počasnem premikanju so pri Seatu odlično premostili in kaže, da je prijeten odziv pri speljevanju tudi že premagan problem takšnih menjalnikov.

Voznika, ki je nov v Tarracu, zmoti alarm, ki ga povzročijo slabo zaprta vrata na avtomobilu. Z rdečo lučjo v merilniku in zahtevo po takojšnji ustavitvi je res radikalen. Res, slabo zaprta vrata so nevarna, pri Seatu pa se jim pač zdi, da je to velika nevarnost za vožnjo. Tudi to je malenkostna razlika v primerjavi z obema tekmecema iz koncerna. Takšnih je veliko, a tisti, ki iščejo največ za najnižjo ceno, bodo to med vsemi tremi našli prav pri Seatu.