Jeep Cherokee 2.8 CRD A/T Limited

15. 4. 2004
Deli
Jeep Cherokee 2.8 CRD A/T Limited

Če si - ko je govora o avtomobilih - natikate tista že zoprno tehnično natančna nemška očala, potem preskočite poglavje z imenom »Jeep Cherokee«. Če pa ste bolj neobremenjene sorte, kot so na primer Američani, potem ne zamudite naslednjih vrstic!

Jeep, avtomobil, ki je dobil drugo svetovno vojno, ima tudi zato krasno tradicijo in zveneče ime. Vse do danes ostaja sinonim za terence, in to v takšni meri, da nam še vedno velikokrat, ko govorimo o tovrstnih avtomobilih, uide »džip« namesto »terenec«.

Če sedaj pogledate v preteklost, je to seveda logična posledica zgodovine, ampak tudi tu velja, da je laže osvojiti kot zadržati. Jeep se mora vse bolj boriti za svoj položaj med vse številnejšimi tekmeci, saj postajajo terenci in »terenci« vedno bolj modni.

Katera smer je prava? Slediti trendom ali držati se tradicionalnih vrednot, ki jih je postavil sam? Slediti trendom bi pomenilo, da bi se moral Jeep (tudi Cherokee) pomehkužiti, da bi moral dobiti samonosno karoserijo večjih (predvsem notranjih) mer, posamične obese, stalni (ali vsaj kvazistalni) štirikolesni pogon, odvreči reduktor, dobiti mehkejše vpetje motorja in učinkovitejšo protihrupno zaščito in še vse drugo, kar ponuja večina konkurence.

Držati se tradicije pa pomeni, da Jeep ostaja Jeep, z le nekaj času primernimi izboljšavami. Trg in njegova ekonomija seveda zapovedujeta prvo, ampak k sreči je človek še vedno premalo objektiven oziroma preveč podvržen svojim čustvom. Zato tudi Jeepi še vedno ostajajo frajerski avtomobili.

Prejšnji Cherokee se še vedno zdi čisto v redu s svojo nerodno škatlasto obliko, ampak tudi tale, ki ni več tako nov, je prav prikupno in otroško igriv; še posebej s svojimi očki spredaj pa tudi z značilno masko pred motorjem, s širokimi obrobami okrog koles, z nesorazmerno kratkimi zadnjimi bočnimi vrati ter z dodatno zatemnjenimi šipami v zadnjem delu; takšen je med zdaj že mnogimi prepoznaven. Kar je zelo pomembno.

Kakšen smisel bi imel Jeep na tem svetu, če bi se zgledoval po evropskih in japonskih izdelkih? Ker se ne, znotraj ni prostorskega presenečenja in nekaj za vožnjo manj pomembnih zadev je še vedno ameriško drugačnih.

Klimatsko napravo vklopite le v določenih legah smeri pihanja zraka, potovalni računalnik je na stropu nad ogledalom, tam sta tudi kompas ter podatek o zunanji temperaturi in ura je kar v zaslonu radijskega sprejemnika. Ki je spet že od daleč drugačen od vseh, ki jih najdete v evropskih avtomobilih.

Tudi sicer notranjost ni tista, ki bi postavljala merila. Sedeži (in volanski obroč) so resda usnjeni, a imajo kratko sedalno površino. No, ta v centimetrih niti ni tako kratka, je pa njena površina gladka in »napihnjena«, zaradi česar zadnjica drsi naprej. Ampak tudi po nekaj urah sedenja telesce ni utrujeno.

Malce moteč je tudi močno razširjen prednji tunel (pogon! ), ki voznika niti ne moti toliko kot sovoznika, voznik pa bo bolj pogrešal (kakršnokoli) oporo za levo nogo, še posebej ker je (tale) Cherokee opremljen s samodejnim menjalnikom.

Precej nenavadno se zdi tudi, da je armaturna plošča od spodnjega dela prednje šipe proti notranjosti izjemno kratka, ampak - če je pod vprašajem varnost potnikov - Cherokee je zaslužil štiri zvezdice NCAP. Delno resda tudi zaradi hudo utrujajočega »pink-pink« opozorilnega zvoka za nepripet pas, a vseeno.

Ni prav velik, tale indijanec. Niti na sedežih in še manj v prtljažniku, za katerega bi po zunanjosti pričakovali, da bo večji. Je pa preprosto z eno potezo (naslonjalo skupaj s sedalnim delom zadnje klopi) po tretjini povečljiv, le končna površina dna je v delu zadnje klopi nekoliko nagnjena. Mogoče bo zmotilo tudi dejstvo, da je tretjinski del za voznikom, a bo navdušilo od zadnjih vrat ločeno odpiranje zadnje šipe navzgor.

Američani takšnega še pogledajo najbrž ne, ampak na tej celini je (takšen) dizel pametna odločitev. Že res, da je iz kabine staromoden: mrzel zahteva dolgo predgrevanje in steče s tresenjem in truščem, ampak v kombinaciji z razmerji menjalnika je dovolj živahen za mestna, primestna, celo avtocestna in še posebej terenska sprehajanja.

Glede na prostornino so zmogljivosti tako motoriziranega in tako velikega terenca resda pod pričakovanji, ampak tistih potovalnih 150 kilometrov zdrži zlahka in tudi dovolj dolgo, saj se motor še zdaleč ne približa prepovedanemu območju vrtljajev. Tudi trušč v kabini ni tako moteč, kot morda namigujejo izmerjeni decibeli, seveda pa je to zlasti odvisno od praga posameznikovih toleranc.

Prav prijetno ga je voziti. Ima razveseljivo majhen rajdni krog in se živahno odziva na ukaze s stopalke plina. Tudi na stopalki zavore je občutek zelo dober in volan je krepko servoojačen ter »hiter«, kar boste morda ugotovili, ko si boste privoščili prednosti velikega navora na zadnjem kolesnem paru.

Menjalnik? Dobra (ameriška) klasika! Se pravi: brez visoke inteligence, s tremi prestavami ter z dodatnim »overdrive«, kar v praksi na koncu pomeni štiri prestave, pa s cukanjem pri prestavljanju v prosti tek ter z rahlo nenatančno prestavno ročico.

Sliši se veliko huje, kot v resnici je, še posebej po nekaj urah vožnje, ko se na takšen značaj navadite. Potem bo navduševala hitrost kombinacije motor-sklopka-menjalnik, kar pomeni hitro odzivnost z mesta ali pri prehitevanju. Na trenutke bo treba menjalniku pomagati z ročnim pretikanjem, če boste želeli iz avtomobila iztisniti čimveč ali če se boste dlje vozili po strmejšem klancu navzdol. In to je to.

Za konec pa najlepše: teren. Ker ni sledil trenutnim modnim trendom, ima Cherokee šasijo, priključljiv štirikolesni pogon, reduktor, zelo dobro samodejno diferencialno zaporo na zadnji osi in togo premo za zadnja kolesa. Ker ni nevemkako hiter, so tudi gume lahko bolj prirejene terenu: blatu, snegu. Le tisti, ki se rad (kar tako ali zaradi potrebe) nadzorovano zapelje s ceste na teren, bo znal ceniti njegove terenske sposobnosti.

Čvrsto podvozje in dober pogon ga bosta, če bodo voznikove roke spretne, pripeljala daleč, visoko in globoko, na koncu pa tudi ven. Ob vsem veselju bo morda žalost le ena: elegantno lakirani odbijači niso kos tistemu, kar jih utegne doleteti.

Zato pravim: še sreča, da je Jeep ostal Jeep. Komur ni všeč, ima na voljo celo vrsto takšnih in drugačnih »ponaredkov« s tehnično boljšimi vsakdanjimi lastnostmi. če pa štejeta imidž in široka uporabnost, ki vključuje tudi bolj zahteven teren, nima prav veliko tekmecev. Bravo, Jeep!

Vinko Kernc

Foto Aleš Pavletič

Osnovni podatki
Prodaja: KMAG d.d.
Cena osnovnega modela: 35.190,29 €
Cena testnega modela: 35.190,29 €
Moč: 110kW (150 KM)
Pospešek (0-100 km/h): 12,6 s
Največja hitrost: 174 km/h
Poraba po ECE, mešan cikel: 9,9l/100km
Tehnični podatki
Motor: 4-valjni - 4-taktni - vrstni - dizelski z neposrednim vbrizgom - gibna prostornina 2755 cm3 - največja moč 110 kW (150 KM) pri 3800/min - največji navor 360 Nm pri 1800-2600/min.
Prenos moči: priključljiv štirikolesni pogon, vklopljiva sredinska diferencialna zapora, samodejna diferencialna zapora na zadnji osi - 4-stopenjski samodejni menjalnik - reduktor - gume 235/70 R 16 T (Goodyear Wrangler S4 M+S).
Zmogljivost: največja hitrost 174 km/h - pospešek 0-100 km/h 12,6 s - poraba goriva (ECE) 12,7/8,2/9,9 l/100 km.
Mase: prazno vozilo 2031 kg - dovoljena skupna masa 2520 kg.
Zunanje mere: dolžina 4496 mm - širina 1819 mm - višina 1817 mm - prtljažnik 821-1950 l - posoda za gorivo 74 l.
Naše meritve
T = -3 °C / p = 1014 mbar / rel. vl. = 67 % / Stanje kilometrskega števca: 5604 km
Pospešek 0-100km: 14,6s
402m z mesta: 19,0s ( 115km/h)
1000m z mesta: 35,3s ( 145km/h)
Največja hitrost: 167km/h (IV.)
poraba na testu: 12,1 l/100km
Zavorna pot pri 100km/h: 39,9m
AM meja: 43m
Hvalimo in grajamo
imidž, prepoznavnost, zunanji videz
terenske zmogljivosti
merilniki
občutek pri zaviranju
neutrujajoče sedenje
nekaj ergonomskih rešitev
nekaj lastnosti menjalnika
nekaj neergonomskih rešitev
zmogljivosti motorja
trušč (predvsem hladnega) motorja
notranja prostornost