Kia Cee’d Sporty Wagon 1.6 CRDi VGT EX Europe+

Verjamemo, da so se Kijini inženirji pri vsakem modelu kar najbolj potrudili, a zdi se, da jim je s Cee’dom uspelo nekaj, česar še nikoli niso dosegli. To je ne nazadnje potrdil tudi naš test petvratne kombilimuzine (AM 11/2007), iz katere je izpeljana tudi kombijevska različica s pomenljivim imenom Sporty Wagon. Od petvratnega Cee’da je Sporty Wagon daljši za 235 milimetrov, torej se je skupna dolžina že močno približala štirim metrom in pol.

Oblikovno sicer ne ruši tabujev o zadržano oblikovanih kombijih, je pa vseeno eden izmed bolj posrečenih izdelkov. Zlasti zanimive so njegove zadnje luči, ki objemajo zadnja stebrička, oblikovno pa izstopajo tudi trikotne šipe na zadnjem delu boka. Oblika je podrejena velikemu zadku, kjer se bohoti eden največjih adutov te Kie, to je 534-litrski prtljažnik, ki ima dvojno dno s predalčki, katerih skupna prostornina je 55 litrov. Glede litrov, namenjenih prtljagi, se takšna Kia zlahka postavi ob bok kombijem, kot so VW Golf Variant (505 litrov, brez dvojnega dna 560 litrov), Oplova Astra Caravan (540 litrov), Focus Karavan (482 litrov), Renault Megane Grandtour (520 litrov) in drugi. Čeprav so vrata prtljažnika velika in težka, se lahko odpirajo in še lažje zapirajo (teža).

Vzorna je tudi velikost odprtine. Nakladalna višina je nizka, nakladalnega robu pravzaprav ni (če upoštevamo na majhne predale razdeljeno dvojno dno), prtljažnik je lepo obdelan, ima 12-voltno vtičnico, rolo, če zložimo zadnjo klop, ki je deljiva v razmerju 40 : 60, pa ga lahko še povečamo.

Ob podrti zadnji klopi nastane ravno dno, s čimer se prostornina prtljažnika poveča na zelo praktičnih 1.664 litrov. V tovornem delu smo pogrešali le zaščitno mrežo (zanke za njeno vpetje sicer so), ki bi preprečila, da bi drobnarije med vožnjo nabirale kilometrino po prtljažniku! Poleg prtljažnika razveseljuje tudi notranja prostornost, ki bo še posebej razveselila kolena in glave v drugi sedežni vrsti. V Cee’du Sporty Wagonu lahko povsem udobno ‘živi’ štiričlanska družina.

Večja prostornina je prinesla daljšo in težjo karoserijo ter predelano podvozje, ki so mu na zadnji premi spremenili nastavitve vzmeti in blažilnikov, kar se v praksi v primerjavi s petvratnim Cee’dom jasno čuti kot poslabšano vozno udobje. Posebej na kratkih neravninah in grbinah je ob ne preveč obteženem kombiju jasno, zakaj ima SW v imenu besedo Sporty. Priznamo, od Kijinega kombija smo pričakovali večjo mero voznega udobja, in ne občutka, da korejka ne zamudi nobene cestne luknje. Pripravljeni smo bili še na večjo občutljivost za bočni veter, pričakovali pa smo tudi povsem zgledno vodljivost. In tu nas SW ni razočaral.

Cee’d Sporty Wagon leži na cesti povsem zanesljivo, veliko pa k dobrim občutkom prispeva tudi stabilizacijski sistem ESP, ki je pri opremi Ex Europe+ serijski. Stabilizacijska elektronika dovoli, da pogonsko kolo ob pospeševanju malo zdrsne (na mokrem se vam ni treba niti truditi, da z navorom založeni kolesi izgubita stik), potem pa opazno (z zaviranjem) umiri vozilo. Žal ESP-ja pri nižjih ravneh opreme ni mogoče izbrati na seznamu dodatne opreme, so pa na njem parkirna tipala (150 evrov), ki olajšajo uprav­ljanje dolgega, a preglednega zadka. Nakupa vsekakor ne odsvetujemo!

Notranjost Kie Cee’da Sporty Wagon je prijetno presenečenje. Vsi gumbi so na dosegu, dovolj malo jih je, da ne povzročajo zmede, osvetljeni so vsi, razen tistih za uprav­ljanje električno pomičnih in ogrevanih vzvratnih ogledalc (ah, ta azijska klasika). Vse štirih stranske šipe se pomaknejo samodejno navzdol ali navzgor z enim dotikom na posamezno tipko, vsaka meglenka (spredaj, zadaj) se vklopi in izklopi posebej, volan je nastavljiv po višini in globini ter razumno servoojačan, tako da voznik vso vožnjo dobro občuti položaj koles. Voznik hitro najde ugoden položaj za volanom. Potovalni računalnik je sicer enosmeren, za njegovo upravljanje je treba pritiskati tipko na sredini armaturne plošče, a informira o najpomembnejših stvareh.

Tipke na volanu, s katerimi upravljamo radijski sprejemnik, bi bile lahko manj plastične (radio ima RDS, MP3-predvajalnik, prek AUX- in USB-izhoda se poveže tudi z drugimi predvajalniki ali pomnilniškimi ključi), vendar pa je notranjost tega Cee’da med prijetnejšimi v tem razredu, saj je poleg drugega dovolj odlagalnih mest za vse drobnarije. Mogoče bo kdo v drugi sedežni vrsti pogrešal bralni (stropni) lučki in boljšo bočno oporo prednjih sedežev. Zadnje velja za voznike (voznice) z bolj drobno postavo. Za varnost je dobro poskrbljeno; avto se ponaša s petimi zvezdicami Euro NCAP (Cee’d), ima sidrišči Isofix zadaj, štiri varnostne blazine in dve varnostni zavesi ter ABS, pri tej opremi pa tudi ESP. Pozitivno preseneti še kakovost zvočne izolacije potniškega prostora, pa čeprav 1, 6-litrski turbodizel ni ravno tiha voda. Ta 115-‘konjska’ zverinica lahko še kako dere bregove.

Motor potrebuje zjutraj nekaj časa za predgretje, nato pa se oglasi z za dizle značilnim robatim zvokom, ki se kasneje, ko je agregat ogret, razgubi in ga je mogoče slišati le pri višjih vrtljajih. Čreda 115 ‘konj’ in zbirka 255 Nm je pravšnja, da je vožnja s tako motoriziranim SW-jem v veselje. Najbolj se razživi med 1.900 in 4.000 vrtljaji; takrat je priporočljivo imeti volanski obroč pod popolnim nadzorom.

Menjalnik, ki mu pri predmetu vzorno vedenje in hitro pretikanje ne bi škodila še kaka ura prakse, je le petstopenjski, šesto prestavo pa voznik pogreša predvsem na avtocestah. Tam pri hitrosti 130 kilometrov na uro (podatek merilnika hitrosti avtomobila) ob dobro izolirani potniški kabini pri 2.800 vrtljajih zasrbi predvsem poraba goriva, ki bi bila lahko še manjša. Na testu je Kia za 100 prevoženih kilometrov v povprečju zahtevala 72 decilitrov plinskega olja, kar je ugoden podatek.

Mitja Raven, foto: Aleš Pavletič