Kia Magentis 2.0 16V SE

Sodoben ali, morda bolje rečeno, moden je način, kako je Magentis zares nastal. Po vzoru evropskih in japonskih platformskih družin so se tega lotili tudi pri Hyundaiu, ki je nedavno pod okrilje vzel takrat šepavo avtomobilsko blagovno znamko Kia. Zdravljenja Kie se je bilo treba lotiti hitro, časa pa ni bilo na pretek, zato sta si Magentis in Sonata tako močno podobna. Celo bolj, kot je videti.

Ni treba biti ravno avtomobilski strokovnjak, da v Magentisu najdete Sonatine oblikovne poteze, a je Kia vseeno predvsem po zaslugi povsem samosvojega prednjega in zadnjega dela prepoznaven avtomobil. Čeprav Magentis najbrž ne bo šel na lepotno tekmovanje, je zunanjost spodobna: z nekaj nežno ostrimi robovi, z rahlo dvigajočo linijo boka, z limuzinsko dolgo medosno razdaljo, z rahlo vpadljivimi žarometi (a še zdaleč ne tako kot pri Sonati), z natančnimi spoji pločevinastih delov in s čisto všečno obliko v celem. In seveda z obilico kroma: na bokih (v zaščitnih letvicah, kljukah, okvirju stekel, celo v sredini ulitih platišč), motorni maski in popolnoma diskretno na pokrovu prtljažnika. Ja, Magentis hoče biti imeniten.

Če ste se zmrdnili nad barvo testnega avtomobila v kombinaciji s pridevnikom imeniten, se motite; tudi bela barva je lahko lepa. Takšna, torej biserna bela, obliki in velikosti Magentisa pristoji, pod neposrednimi sončnimi žarki pa daje svojevrsten lesk. Če ste še vedno močno proti - na barvni karti so tudi temnejši odtenki.

Ne glede na izbrano barvo ima Magentis pri Kii odgovorno vlogo. Pokazati in dokazati mora čvrstost blagovne znamke in ji obenem prinesti tudi nekaj prestiža. Če se bodo pri tem zaradi Magentisa nekoliko dvignile še prodajne številke, je poslanstvo uspešno opravljeno.

Prav zaradi takšne naloge je Magentis razvit z razmeroma majhnimi stroški, in to na enem od večjih Hyundaiev. Že na pogled nizka in široka karoserija vliva nekaj občutka prestiža, velika medosna razdalja pa obljublja prostoren potniški prostor.

Izmerjeni milimetri v kabini so pokazali, da s prostorom res ne bi smelo biti težav. Še najmanj iz povprečja sili višina (predvsem na zadnji klopi), ki pa je kljub temu zadovoljiva. Nasploh so se udobju potnikov precej posvetili, saj je poleg prostornosti v Magentisu cela vrsta drobnih, a razveseljivih stvari.

Če se v njej peljejo le štirje, bodo vsi zadovoljni z zelo dobrimi komolčnimi nasloni v sredini, ki skrivajo še dodatne predale. V prednjem sta kar dva, eden pod drugim, v zadnjem je eden, vsi pa so razveseljivo veliki. V zadnjem je še prostor za dve pločevinki, prednja potnika pa imata mesto za prav tako dve ob ročici ročne zavore. Magentis ima še dodaten predal na stropu za očala in še nekaj drugih mest, kamor potniki lahko odložijo drobnarije.

Še najbolj razveseljiva je barva notranjosti, ki končno ni več japonsko-korejsko siva. Plastični deli so bež, oblazinjenje pa svetlo rjave barve. Predvsem spredaj je še obilica močno svetlečega »lesa«, črnina pa ostaja le za merilnike ter za nekaj drugih elementov armaturne plošče. Na primer za komande klimatske naprave.

Ta je samodejna in elektronsko vodena, pri tem pa tudi zelo učinkovita. Kljub veliki prostornini zmore naprava hitro in učinkovito ohladiti notranjost. Izza voznikovega sedeža je pripomb nasploh zelo malo. Volanski obroč je (tako kot prestavna ročica) odet v usnje, zunanji ogledali sta veliki (in z velikim vidnim poljem), sedežu je moč nastaviti višino, nagib sedalnega dela in usločenost ledvenega dela, volanski obroč je (le) višinsko nastavljiv in merilniki so veliki ter pregledni. Edino, kar izstopa, je kratka armaturna plošča, a splošnega vtisa to ne pokvari.

Že bežen pogled na fotografijo notranjosti izda, da je Magentis znotraj precej bolj podoben Sonati kot zunaj. Pravzaprav je povsem enak, z malenkostnimi razlikami v opremljenosti. Magentis 2.0 16V na primer nima potovalnega računalnika. In ker je platforma obeh avtomobilov enaka, je logično, da je enako tudi podvozje. To je naravnano na udobje, kar pomeni, da lepo blaži udarce izpod koles, a hkrati tudi, da se karoserija precej nagiba, če hitreje poženete skozi ovinek.

Lega na cesti je tudi po zaslugi odličnih gum zelo dobra in varna; Magentis lepo sledi ukazu z volanskega obroča do skrajnih meja, nos malce sili iz ovinka in ob odvzetem plinu čisto narahlo oddrsne zadek, ko je podlaga spolzka. Še posebej se izkaže na hitrih srednjih in daljših ovinkih zaradi svoje dolge medosne razdalje. Kljub temu pa ta limuzina ne podpira športnih ambicij, saj je nagibanje preveč izrazito, če pa boste v kratkih zavojih grobi, boste iz podvozja zaslišali zvoke, ki niso ravno vzpodbudni.

Izmed dveh motornih možnosti smo tokrat preskusili šibkejšo. To pomeni, da je za pogon služil dvolitrski štirivaljnik s šestnajstimi ventili in z okroglimi 100 kilovati največje moči. Razmerje med težo in motornimi zmogljivostmi je takšno, da lahko s tem Magentisom vzorno hitro potujete, vendar boste v skrajnostih, ko bo avtomobil do kraja obremenjen vozil v daljši klanec, začutili potrebo po kakšnem dodatnem kilovatu ali Njutnmetru.

Motor, ki se zavrti do 6500 vrtljajev v minuti, največ daje med 3500 in 5500 vrtljaji. Tam je presek krivulj navora in moči najbolj ugoden za vožnjo, pa tudi poraba bo pri vožnji v tem intervalu najbolj ugodna, čeprav na našem testu ni bila ravno vzorna. V nobenem primeru povprečje ni padlo pod 11 litrov za 100 prevoženih kilometrov, pri priganjanju (meritve) pa smo izmerili povprečje celo preko 16 litrov na 100 kilometrov. Brez dvoma bo z varčno vožnjo moč priti pod številko 10, vendar je naše testno povprečje kar dobra orientacijska vrednost porabe tega avtomobila.

Takšna je torej zgodba o dvojčkih, o njunih podobnostih in o njuni drugačnosti. Magentisu (oziroma Kii) pa je kljub temu uspelo ohraniti samostojnost. Morda zaradi nekoliko drugačne podobe znamk, morda zaradi drugačne zunanjosti. Na koncu pa je to pravzaprav vseeno, štejejo le cena in malenkosti. Na primer to, kateri je komu bolj všeč.

Vinko Kernc

Foto: Uroš Potočnik