KIA Soul 1.6 CVVT (93 kW) EX Soul!

Kia Soul je skupaj z Daihatsujem Materia (žal se pri nas slabo prodaja) začela revolucijo, ki bo morda prinesla nov veter v avtomobilsko oblikovanje. Le poglejte še enkrat vodilno fotografijo testnega Soula: pomanjkanja sveže oblike temu avtomobilu vsekakor ne moremo očitati. Duško (soul kot duša) ljudi ločuje: ali ga takoj vzljubite ali pa ga ne boste nikoli. Zadnji ste, vsaj po izkušnjah sodeč, v manjšini.

Se spomnite testa Citroëna C3 Picassa v deveti letošnji številki? Francoski šarmer je resda neposredni tekmec korejskemu novincu, vendar sta si avtomobila tako različna, da ju je zelo težko primerjati. Velikostno sta si res blizu, njuna namembnost pa je povsem drugačna.

Če hoče biti C3 Picasso družinski avtomobil, ki razvaja predvsem s prilagodljivostjo potniškega in prtljažnega prostora, je Soul v tem pogledu povsem nebogljen. Prtljažnika je premalo pa še zadnje klopi nima pomične. Če ima C3 Picasso mizice v drugi vrsti in dodatno notranje ogledalce za nadzor nad dogajanjem na zadnji klopi (otroci! ), je Soul predvsem dobro opremljen z najnovejšimi elektronskimi pripomočki za zabavo.

Priključki za AUX, iPod in USB dopolnjujejo všečno rdeče-črno kombinacijo notranjosti in zunanjosti. In medtem ko je C3 Picasso udoben, je Kia Soul predvsem zabaven med vožnjo. Pa tudi drag, saj v Koreji niso hoteli slišati, da bi ponudili slabše opremljen avtomobil za nižjo vstopno ceno.

Na cesti ga boste težko zgrešili. Testni je bil všečno popisan, kot bi se z barvami igral petletni otrok, in celo zgolj lepotno dodanih rež za prezračevanje okrog bočnih smernikov mu nismo šteli v zlo. Vtis smo dobili, da je večina naključnih opazovalcev z odobravanjem sprejela ravne in odsekane živobarvne ploskve.

Čeprav sem v prodajnem katalogu videl črnega, ki je tudi pravi lepotec . . Testni je imel tudi 18-palčna platišča, pod katerimi (za čuda) celo štirikrat kolutne zavore niso bile videti izgubljeno. A prav velika platišča (v osnovi ga dobite s 15 oziroma 16 palci) v kombinaciji z nizkopresečnimi gumami veliko pripomorejo k temu, da Soul ljubi ravno cestno površino, nikakor pa ne cestnih neravnin.

Na vsaki luknji boste morali močneje poprijeti za volanski obroč pa tudi trušč izpod koles se bo nenadoma pojavil v notranjosti potniške kabine, kar se na novem asfaltu ni dogajalo. Servovolan je zaradi manjše porabe električno krmiljen, deluje pa predvidljivo in pogojno športno.

Podobno je s položajem voznika: če bi bil volanski obroč še izdatno vzdolžno pomičen, bi takoj zapisal, da je ergonomija tega avtomobila izvrstna, tako pa morata roki grabiti ­predaleč, da bi si Soul zaslužil to oceno. Tudi v notranjosti vas bo razvajal tako vizualno (barve) kot oblikovno (oblike tipk).

Predalov in odlagalnih mest je kar nekaj, čeprav so vsi predali le pogojno uporabni, saj predmeti v njih drsijo. Pa še tista luknja na vrhu sredinske konzole mi je do konca testa ostala neznanka. Čemu bi ta služila – mogoče kot idealno pritrdilno mesto za lončnico?

Seveda smo se na ta račun malce pošalili, a vsekakor priporočamo, da na police (no, testni zadnje sploh ni imel, imel pa je zadnje zatemnjene šipe) ne postavljate velikih in težkih stvari, ki pri prometnih nesrečah delujejo kot izstrelki. Soul je v osnovi zelo dobro varnostno opremljen.

Vse različice imajo šest varnostnih blazin in stabilnostni ESP, prekinitev dovoda goriva in samodejno odklepanje v primeru trka, zato se v kombinaciji s togo kletko in z zmečkljivimi deli karoserije počutite varno kot doma v fotelju. Edina zamera pri varnosti gre (kot je bilo že pri Kijinih avtomobilih) gumam: če so se dokazale v suhem, pa gume Nexen nikakor niso izpolnile naših kriterijev v mokrem. Škoda in za to ceno nedopustno varčevanje.

Aluminijast motor kljub spremenljivemu krmiljenju ventilov ni revolucionaren, je pa zelo prijeten sopotnik na vsakodnevnih križarjenjih. Čeprav je bencinska različica Soula opremljena le s petstopenjskim menjalnikom, šeste pri normalni vožnji nismo pogrešali.

Hrup je tudi pri avtocestni hitrosti povsem znosen, kar lahko pripišemo razmeroma dobri zvočni izolaciji in tudi dobremu ozvočenju notranjosti, saj se le stežka upreš 'navijanju' glasnosti. Šesto prestavo smo pogrešali le zato, ker je upravljanje menjalnika zelo prijetno. Na ovinkasti cesti bo motorček lepo predel (čeprav se s prožnostjo ne more prav hvaliti), menjalnik bo z užitkom prehajal iz prestave v prestavo, voznik pa bo kljub slabšim gumam zlahka nadzoroval dogajanje.

Podvozje (platforma je predelana iz Kie Rio oziroma uporabljena tudi pri Hyundaiu i20) je namreč kljub zadnji poltogi premi tako predvidljivo, da tudi pri drsenju ne boste imeli občutka, da ste za volanom zgolj sopotnik. Morda bi si želeli le boljši servosistem, saj ima pogosto napako električno gnanih sistemov: dokler zavijaš, deluje lepo, pomanjkljivost je le na začetku zavijanja, ko se sistem opazno prebuja. Skratka, majhni popravki na volanu utegnejo zmotiti občutljive voznike.

Kia Soul je – kar malce netipično za Kio – uživaški avtomobil. Veliko več kot le lepa podoba. Skromne pomanjkljivosti ne pokvarijo dobrega vtisa, ki ga daje za volanom, čeprav njegovo poslanstvo ni družinska tlaka, kot bi dejali na prvi pogled in po kateri blestijo tekmeci. Podobno kot vsem poznana Rubikova kocka, ki jo je leta 1974 izumil madžarski kipar in izumitelj Erno Rubik: zelo prijetna zabava, čeprav le pogojno uporabna. A na koncu te zasužnji.

Aljoša Mrak, foto: Aleš Pavletič