Kia Spectra Sedan 1.6i 16V LS

Če bi trdili, da so linije avtomobilov z Daljnega vzhoda evropskim kupcem prikupne, bi se zlagali. Spectrin nizek nos, na primer, v katerega so združeni skoraj elipsasta, s kromom obrobljena maska in optično povsem premajhna žarometa, ne vzbuja pretirano pozitivnih občutkov. Tudi boki ne. Pa tokrat ni kriva stranska linija - ta se proti zadku dviguje natančno tako, kot to določajo današnji trendi - ampak premajhna kolesa.

Evropski avtomobilski proizvajalci namreč 14-palčna kolesa natikajo le še na predstavnike nižjega in najnižjega avtomobilskega razreda. In to vas lahko pri Spectri še kako zmoti. Vas pa lahko zato prav prijetno preseneti zadek. Optično ni videti premajhen, oblikovno zanimive zadnje luči in prtljažni pokrov, zaključena v spojler, pa znajo zadovoljiti tudi evropske okuse.

Toda ali bi ob pogledu na Kio Spectro verjeli, da v dolžino meri dobre štiri metre in pol? Renault Mégane Classic na primer meri kar 70 milimetrov manj, torej Spectri ni pravi tekmec. Celo Opel Vectra je še vedno za 15 milimetrov krajša, povsem pa se ji med evropskimi tekmeci približa Škoda Octavia. To pomeni, da je Spectra v primerjavi s Sephio II, katero je pravzaprav nadomestila, zrasla za 65 milimetrov, kar je precej spodbuden podatek.

Precej manj spodbudno pa je dejstvo, da stoji na povsem enako dolgi medosni razdalji. Še manj spodbudni postanejo občutki, ko odprete pokrov simpatično zaključenega zadka. Tam je na voljo le 416 litrov, tkanina, s katero je prevlečen, je podpovprečna, prav tako obdelava, odprtina, skozi katero je mogoče poriniti daljše predmete v potniško kabino, pa je premajhna. Toda grajanje prtljažnika se s tem še ne zaključi. Namesto teleskopskih nosilcev sta tu še vedno klasična, pokrov prtljažnika je z notranje strani povsem gol, naluknjana pločevina, ki bi z nekaj domišljije lahko služila kot roč za zapiranje pokrova, pa ima tako ostre robove, da vtikanje prstov vanjo nikakor ni priporočljivo. Torej vam, če želite prtljažnik zapreti, ostane le eno - pokrov prijeti z zunanje strani in si tako umazati roke. Toda ko že nekoliko razburjeni storite tudi to, vas dočaka še eno presenečenje. Barvno neskladje! Zadnji odbijač se namreč od drugih karoserijskih delov za nekaj odtenkov razlikuje. Saj ne more biti res? ! Pa je! Tudi prednji se.

Da pri Kiah ne dobite daljinskega upravljalnika, s katerim bi ukazovali srednji ključavnici, je že dolgo znano. Vsaj tako dolgo, kot je poznana notranjost potniške kabine. Plastika je še vedno turobno siva in precej trda. Črni dodatki, ki poživijo sredinsko konzolo in predel okoli merilnikov, ostajajo gladki in na otip povsem enake (podpovprečne) kakovosti. Merilniki so pregledni, toda preveč preprosti, osvetlitev rumenkastozelena, ob tem pa merilnik hitrosti še vedno ponuja obe skali (kilometrsko in tisto z miljami). Tudi stikala na armaturni plošči so še vedno nelogično razporejena in mnoga od njih ponoči neosvetljena.

Občutek, da vendarle ni vse tako kot v Sephii II, pa nekoliko popravita prednja sedeža. Predvsem voznikov, ki sicer ne ponuja hvale vrednega bočnega oprijema, je pa primerno trd, da ne utruja na daljših poteh, in predvsem izdatno nastavljiv. Slednje velja tudi za volanski obroč, če pri tem odmislimo globinsko nastavitev. Toda to vam ne bo v pomoč! Edini sprejemljivi položaj, primeren povprečnemu evropskemu vozniku, je takrat, ko je sedež v najnižji, volanski obroč pa v najvišji točki, saj v nasprotnem primeru - ne boste verjeli - prostora za noge med njima kaj hitro zmanjka. Še en dokaz, da Spectra ni narejena povsem po meri evropskega kupca. To pa dokazuje tudi s prostornostjo na zadnji klopi. Tam je prostora sicer dovolj, nikakor pa ne toliko, kot bi ga pričakovali od avtomobila, ki v dolžino meri štiri metre in pol.

Za to dolžino avtomobila je v primerjavi z evropskimi tekmeci skromna tudi motorna paleta, saj ponuja le 1, 5- in 1, 6-litrski štirivaljnik. Torej le dva bencinska motorja, od katerih močnejši zmore zgolj povprečnih 75 kW/102 KM in 144 Nm navora. To pomeni, da nad pospeševanjem ne boste razočarani, nad elastičnostjo motorja pa zagotovo.

Razočarali vas bodo tudi hrup v višjih vrtljajih, poraba goriva, če ga boste priganjali, ter nenatančen menjalnik in premehko vzmetenje. Vendar je treba takoj priznati, da pri zakonsko omejenih hitrostih tega skoraj ne občutite. Motor takrat postane zmerno zmogljiv in tih, poraba goriva povsem sprejemljiva, vzmetenje prične neravnine požirati mehko in udobno, prav prijetno pa je tudi počutje v potniški kabini. Nad glavami potnikov je namreč vse lično urejeno. Osvetlitvena lučka, dve bralni lučki, predal za očala in kozmetični ogledalci, pospravljeni v senčnikih.

Podobnost z Elantro in Matrixom (Hyundai) tu nikakor ni zgolj naključna! To dokazujejo tudi v usnje oblečena prestavna ročica in volanski obroč, čisto prava opora voznikove leve noge, za oporo desne roke pa v Spectri poskrbi še pomičen predal, nameščen med prednjima sedežema. No, to pa so povsem drugačni občutki od tistih, ki jih doživite ob pogledu v Spectrin prtljažni prostor oziroma ob njenem priganjanju.

Torej, kar smo zapisali v naslovu, drži - Spectra vam lahko pričara zelo širok spekter občutkov. Kako širokega, pa je odvisno predvsem od vas in vaših pričakovanj.

Matevž Korošec

FOTO: Uroš Potočnik