Kia Sportage 2.0 CRDi AWD A/T EX Sense

To, da je oblikovalska ekipa Petra Schreyerja v frankfurtskem studiu, čeprav so imeli prste vmes tudi vizionarji v korejskem Namyangu in kalifornijskem Irvinu, Sportageu namenila bolj dinamično podobo, vidimo že na prvi pogled. Iz umirjenega, elegantnega križanca so naredili dinamičnega SUV-a, ki počasi briše meje med križanci in enoprostorci.

Zato smo med tekmece postavili tudi Forda S Maxa, ki je merilo pri dinamični vožnji družinskih avtomobilov, saj se po dvotedenskem druženju z novim Sportageom nikakor nisem mogel otresti občutka, da jim je bil prav ta merilo. Dokaz za to je, mogoče, tudi vozni program Sport. Čeprav Sportage četrte generacije ni širši, je pa za 40 milimetrov daljši in z izrazitejšim zadnjim spojlerjem, se je količnik zračnega upora zmanjšal za dve enoti (s 0,35 na 0,33). Športne poteze poudarja daljši previs čez prednji kolesi (plus 20 mm) in skromnejši čez zadnji (minus 10), kar skupaj z dinamičnimi družinskimi potezami poskrbi, da je na cesti vselej opažen.

Po zaslugi nekaterih tehničnih rešitev, kot so boljša izolacija armaturne plošče, uporaba učinkovitejših zvočnih oblog pri motorju, vgraditev debelejših stranskih stekel, dvojnega tesnjenja panoramskega strešnega okna in dodatne zvočne izolacije vrat, je hrupnost do 100 kilometrov na uro vrhunska, pri večjih hitrostih pa so tekmeci učinkovitejši, saj se pri korejskemu adutu sliši piš vetra, ki išče svojo pot okoli karoserije. Preden pridemo do notranjosti, ki razvaja tako dva na prednjih kot potnike na zadnjih sedežih, se najprej posvetimo motorju in menjalniku. Klasični samodejni menjalnik s šestimi stopnjami prenosa je odličen: deluje skoraj neopazno in tako uglajeno, da ročnega menjalnika nismo pogrešali niti enkrat. Skupaj z najmočnejšim dvolitrskim turbodizlom, ki zagotavlja kar 185 'konjev', sta izvrsten par, le da velja pri tem upoštevati malce višjo porabo goriva. Ker je bil motor bolj naravnan na mehko in udobno vožnjo, smo pri 136 kilovatih in polnem plinu pogrešali sunek v hrbet pri prehitevanju počasnejših, čeprav ne moremo mimo dejstva, da lahko s takim Sportageom kar hitro naberete kupček fotografij vrlih občinskih redarjev in policistov. No, če delovanje turbopuhala vozniku ne dvigne adrenalina v krvi, ampak samo prikliče diskreten nasmeh na obraz, pa nismo bili zadovoljni s porabo goriva.

Na testu je znašala 8,4 litra na 100 prevoženih kilometrov in na normnem krogu 7,1 litra, kar je vendarle malce preveč. Okej, poraba na testu je primerljiva s tekmeci, in če k temu dodamo še velikost avtomobila, zimske gume, samodejni menjalnik z večjimi izgubami ter štirikolesni pogon z večjo težo, je dosežek kar pričakovan. Na normnem krogu pa bi se lahko bolje odrezal, saj ima menjalnik tudi tako imenovano funkcijo jadranja, ko pri spuščenem plinu motor deluje s samo 800 vrtljaji, kolikor znaša prosti tek, pa se ni. Mogoče tudi zaradi dejstva, da Sportage ni imel sistema ugašanja motorja pri kratkih postankih? Po drugi strani je imel vsaj testni primerek veliko, res veliko opreme za aktivno in pasivno varnost, zato se ne čudim, da je Sportage na preskusih Euro NCAP dobil vseh pet zvezdic. V notranjosti boste najprej opazili za dotik občutljiv osrednji zaslon, ki z 18 centimetri v diagonalo kraljuje nad štirimi vrstami gumbov, ravno postrojenih kot v vojski.

Mehke obloge v kombinaciji s kakovostno plastiko in usnjem sicer ne dajejo vtisa prestižnosti, a poskrbijo za razred boljše vzdušje in vselej nakazujejo, da je v vsaki pori avtomobila opazna kakovost izdelave. Vsekakor pohvala Korejcem kot ustvarjalcem in Slovakom kot izdelovalcem tega avtomobila, saj po tem merilu ne zaostajajo prav nič za Volkswagnom (Tiguan), Nissanom (Qashqai) ali sestrskim Hyundaijem (Tucson). No, mlajši bi lahko dejali, da bi lahko upravljanje marsikatere funkcije skrili v sodoben zaslon razvedrilno-informativne vsebine, vendar priznam, da me množica gumbov ni tako zmotila, saj so postavljeni logično in preudarno. Položaj za volanom je odličen, zaradi daljše medosne razdalje v primerjavi s predhodnikom (s 30 mm, na 2.670 mm) pa so pridobili največ potniki na zadnji klopi in prtljažnik. Potniki imajo več prostora za noge in glave, zaradi nižjega predela za noge in 30 milimetrov višje klopi je njihov položaj veliko bolj naraven. Z drugimi besedami, če bi pred menoj sedel približno enako velik voznik, bi s svojim 180 centimetri zlahka preživel pot do njihovega nemškega oblikovalskega studia tudi brez postankov.

Otroci so bili navdušeni tudi nad gretjem zadnjih sedežev, čeprav sva bila deležna tristopenjskega gretja oziroma hlajenja samo jaz s svojo sopotnico na prednjem sedežu. Prtljažnik je malce zrasel (na 491 litrov) in ima nižji nakladalni rob, pod osnovnim prtljažnikom pa je prostor tudi za prevoz manjših predmetov. To so seveda zagotovili tako, da je klasično nadomestno kolo zamenjal kit za popravilo oziroma pnevmatike z napisom RSC. To pomeni, da so pnevmatike praznovozne, in če k temu dodamo še 19 palcev višine ter 245 mm širino tekalne površine, vedite, da poceni ravno niso. Prtljažnik se lahko poveča zaradi deljive zadnje klopi v razmerju tretjina : dve tretjini, ki zagotovi popolnoma ravno dno, in iz izkušenj vam povem, da gresta zadaj brez težav tudi dve kolesi specialki. Kar 19-palčna kolesa z nižjim profilom so verjetno tudi del problema, ki si mu reče pretogo vzmetenje. Na žalost so šli pri Kii nekoliko predaleč pri togosti podvozja, zato avtomobil potnikom sporoča vsako luknjo, ki jo sreča na poti.

Škoda za tako odločitev, saj s tem niso nič pridobili v smislu športnosti, izgubili pa so pike pri udobju. Kaj pravite, kaj pa gumb Sport? S tem gumbom spremenimo trdoto električno gnanega volana, odzivnost stopalke za plin in delovanje samodejnega menjalnika, vendar vse skupaj deluje precej umetno, tudi posiljeno, zato tudi užitek v vožnji ni nič večji. Če bi že moral izbirati, bi raje imel gumb za večje udobje ... Testni avtomobil je imel tudi možnost štirikolesnega pogona, ki ga lahko s pritiskom na tipko 4x4 lock uzakonimo v razmerju 50 : 50. Seveda s tem pogonom, ki so ga naredili v podjetju Magna, najbrž ne boste šli na tekmovanje terenskih avtomobilov, boste pa s pravimi gumami brez težav družino pripeljali do zasneženega smučišča. Seznam opreme je bil, kot smo že omenili, res dolg. Preskusili smo sistem preprečevanja mrtvih kotov ob bokih avtomobila, se poslužili kamere za pomoč pri vzvratni vožnji, si zelo pomagali s parkirnimi tipali spredaj in zadaj, ki zaznajo tudi bočni promet (ko lezeš iz slabo preglednega parkirnega prostora, recimo), si pomagali s sistemom polsamodejnega parkiranja, se razvajali z gretjem volanskega obroča, se poslužili sistema za pomoč pri vožnji po voznem pasu, se zanašali na opozorilo in samodejno zaviranje v sili v mestni vožnji, se informirali s sistemom za prepoznavanje najpomembnejših prometnih znakov, si pri terenski vožnji pomagali s sistemom, ki pri vožnji po klancu navzdol samodejno zavira ...

Če k temu dodamo še električno pomično strešno okno, električno pomična vrata prtljažnika, pametni ključ za vrata in zagonsko ključavnico (ki je sedaj pravzaprav gumb), tempomat z omejevalnikom hitrosti, sistem prostoročnega telefoniranja, sistem samodejnega preklopa med dolgimi in kratkimi žarometi, zvočnike JBL, navigacijo itd., potem ni čudno, da je tudi cena višja. Je pa zato življenje v takem avtomobilu zelo prijetno in, hmm, lahko bi rekli tudi dolgo, saj je elektronika pogosto pametnejša, kot so (smo) raztreseni vozniki. Nikar naj vas dolg spisek opreme ne zavede: to je samo bonus že tako dobrega avtomobila, ki s poskočnim turbodizlom, izvrstnim samodejnim menjalnikom, možnostjo štirikolesnega pogona in primerno velikim prtljažnikom razvaja. Sicer ima še nekaj pomanjkljivosti, denimo prepočasen preklop med dnevno osvetlitvijo in nočnimi žarometi (sistem se zbudi šele sredi ali celo proti koncu tunela) ali pretogo vzmetenje, da o malce višji porabi goriva in pišu vetra sploh ne govorimo, toda to so manjše skrbi sladkega življenja. Skratka, zelo prijeten avtomobil, ki ga bo marsikateri kupil in nato vzljubil kot novega člana družine. Ne računajte le na športnost, tu mora Kia naredili še nekaj korakov, če hoče ujeti najboljše tekmece. Tu se njena pot šele začenja.

Aljoša Mrak foto: Saša Kapetanovič