Kia Sportage 2.0 VGT

Korejci so pri Sportageu znova uporabili znan recept zelo pogostih prenov. Zadnja je Kijinemu mehkemu terencu prinesla toliko novosti, da ga lahko skoraj označimo za novo generacijo. A ta prihaja že v obdobju leta dni, kar bi morala biti zelena luč za vse, ki iščete cenovno ugoden avtomobil, kar Sportage ta trenutek, če imamo v mislih konkurenco, brez dvoma je.

Že na testu pred štirimi leti smo ugotavljali, da Sportage ni najbolj športen mehki terenec (rečemo mu tudi SUV), zato lahko to po preizkusu prenovljene različice le potrdimo. Konkurenca, v mislih imamo predvsem Volkswagnovega Tiguana in Fordovo Kugo, je Sportagea namreč še bolj oddaljila od kategorije športnosti.

Vseeno se Kijin SUV med ovinki obnaša zelo zanesljivo in predvidljivo, štirikolesni pogon, na katerega voznik nima vpliva (elektronika porazdeli moč med prednjimi in zadnjimi kolesi), pa posega v vožnjo tako dobro, da njenega delovanja voznik sploh ne bo opazil.

Tudi stabilizacijski sistem ESP ni grob, škoda le, da ga ni v osnovni različici opreme. Glede tega bi pograjali zastopnika. Dinamične vožnje navajeni vozniki bodo pri Sportageu najprej opazili dobro trakcijo pogona, kasneje pa jih bo od takšne vožnje v kombinacijah 'nasprotnih' ovinkov prej ali slej spodil Sportageev počasen prenos mase.

Karoserija kar ne bi sledila hitrim manevrom prednjih koles . . Sport torej ni takšne vrste šport, ampak gre v imenu iskati avtomobil za prosti čas. Velik, a prostorninsko nerekorden v razredu ter s kljukicami in predalčki obdarjen prtljažnik s sicer SUV-ovsko visoko nakladalno višino pa z lahkoto v ravno dno po tretjinah deljiva zadnja klop povečljivega prtljažnika kar kličejo po prevozu športnih rekvizitov.

Zelo uporabno je tudi ločeno odpiranje šipe prtljažnika, a tu veselje pokvari navojni rolo, ki je silno neroden za zatikanje ali sproščanje skozi šipo ob zaprtih vratih prtljažnika. Kot vozilo za prosti čas je Sportage primeren tudi zaradi večje oddaljenosti karoserije od tal, zaradi česar lahko po kolovozu brez skrbi pripeljete na vrh hriba (recimo snežne sanke) ali pa dostavite blazino povsem do obale.

Kljub terenskemu videzu in izrazitejšim zaščitnim obrobam karoserije pa Sportage ni pravi terenec. Obut je v cestne gume, ki pripomorejo k dobremu voznemu udobju na asfaltu in dobro blažijo sunke zaradi lukenj v kolovozu, a v blato z njimi ne bi preveč rili. Kljub zapori sredinskega diferenciala, ki jo ima Kia na krovu.

Pa drugi del imena, Age? Starost, vek, era, čas . . pravi angleško-slovenski slovar. Če smo ljudje s starostjo vse počasnejši in manj živahni, je pri Sportageu ravno obratno. Njegov turbodizel je namreč napredoval na zglednih 110 kilovatov moči (150 'konjev'), ki ob dobrem pogonu na ukaz voznika narekujejo hiter tempo.

Motor ima dovolj moči, tudi ko je polno naložen, navor zlahka opravi s klanci. Zaradi obilice navora (304 Nm med 1.800 in 2.500/min) lahko voznik lenari in manjkrat poseže po prestavni ročici šeststopenjskega menjalnika, ki se pomika iz reže v režo nekoliko trše, a vselej natančno.

Za poln izkoristek motorne moči je treba loviti vrtljaje od 1.800/min do 4.000/min, kar zahteva zelo pogosto poseganje po prestavni ročici, ki pa jo lahko pustite povsem pri miru in skupaj s Sportageem uživate že v vožnji z okoli 1.500 vrtljaji.

Takole Kijin SUV lepo vzdržuje hitrost in sledi koloni. Edina slabost dvolitrskega turbodizelskega motorja je njegova glasnost in tu, če kje, se poznajo njegova leta. Pri avtocestnih hitrostih (130 kilometrov na uro po Sportageevem merilniku hitrosti, ko v šesti prestavi merilnik vrtljajev že kaže na 2.800/min) je že preglasen, najbolj mu prija vožnja v šesti prestavi pri okoli 90 kilometrih na uro.

Takrat se pohvali tudi s porabo, ki je manjša od sedmih litrov. Na testu je bila izmerjena poraba večja, saj smo veliko vozili tudi po mestih in avtocestah, kar težjemu in aerodinamično manj učinkovitemu Sportageu narekuje približno desetlitrsko žejo. Nekateri tekmeci so manj potratni. Ker je Sportage na voljo le s tem turbodizlom in 104-kilovatnim dvolitrskim bencinskim motorjem, je naše priporočljivo jasno in glasno: 2.0 CRDI.

Izza volana je zgodba Sportagea povsem SUV-ovska: zaradi višjega sedenja je preglednost odlična, kot zelo dober partner pri sukanju volana pa se izkažejo tudi velika bočna ogledalca. Bočni veter Sportageu ne dela preveč težav, kot tudi ne višina pragov, zaradi katerih si lahko pri nekaterih mehkih terencih pošteno umažete hlače.

Še najbolj se leta poznajo v notranjosti, ki je bila sicer deležna novih merilnikov in drugih izboljšav. Za upravljanje potovalnega računalnika, ki ne pozna trenutne porabe, je treba pritiskati neosvetljeni gumb Trip med merilniki, oprijem usnjenih in ogrevanih (najboljša oprema) sedežev je slab, kljub najboljši opremi manjkajo navolanski gumbi za radio, armaturna plošča je narejena iz trde plastike, ki pa na testu ni niti enkrat zaječala.

Zmotilo nas je tudi, da se zadnji bočni šipi ne zložita povsem v vrata, a smo bili na drugi strani navdušeni nad spreminjanjem naklona prostorne zadnje klopi. Zaradi tega se Sportage uvršča med najuporabnejše SUV-e.

Sportage je zanimiv mehki terenec. Ni najbolj športen, je pa zelo udoben in uporaben. Marsikaterega kupca lahko prepriča tudi sedemletno (ali 150 tisoč kilometrov trajajoče) jamstvo.