Test: Kia Stonic 1.0 T-GDi Motion Eco

Zdaj se že ponavljamo, ampak tudi pri Kii so uvideli, da ne morejo več ignorirati razreda manjših križancev. Še več, izračunali so, da se bo prodaja takšnih avtomobilov med letoma 2015 in 2020 dvignila za več kot 200 odstotkov. To pa so, jasno, številke, ki se ne morejo niti ne smejo ignorirati. Zato je bila prva misel pri izdelavi novega avtomobila ta, da mora biti predstavnik prav zgoraj omenjenega razreda. Vseeno se zdi, da so pri Kii ubrali bližnjico – oblikovno se Stonic res uvršča med manjše križance, a njegova oddaljenost od tal je le malenkostno višja kot pri običajnih avtomobilih srednjega razreda. To seveda ni nič slabega, če se avto uporablja za vsakdanjo vožnjo. Druga pesem je, ko se z njim zapodimo v hrib. A roko na srce, križanci se tako zelo dobro ne prodajajo zato, ker jih kupujejo avanturistični kupci, ampak predvsem zato, ker so ljudem všeč. Takim je malo mar za terenske zmogljivosti, so pa toliko bolj veseli, če se avto dobro pelje. Predvsem po utrjeni, še najraje asfaltni podlagi. Po tisti, po kateri se tako ali tako vozijo večino časa.

A v poplavi novih manjših križancev kljub priljubljenosti razreda uspeh ni takoj zagotovljen. Ponuditi moraš nekaj več, poleg dobrih voznih lastnosti mora biti avto tudi všečen. Čedalje bolj se zato avtomobilistične znamke odločajo za prijetnejšo barvno podobo, ki jo začinijo z dvobarvnostjo karoserije. Tudi Stonic ni izjema. Na voljo je pet različnih barv strehe, posledično pa so kupcem na voljo številne barvne kombinacije. Seveda pa to ne pomeni, da si avtomobila ne morete zaželeti v tradicionalni enobarvni podobi. Prav takšen je bil namreč tudi testni Stonic in z njim ni bilo pravzaprav nič narobe. Ob predpostavki seveda, da vam je všeč rdeča barva. Pri tem mu dodatno pomagajo črne plastične obrobe, ki avto vizualno dvignejo in zaradi katerih je videti bolj mogočen. Svoje dodajo še zajetni strešni nosilci in podoba manjšega križanca je zagotovljena.

Drugače je v notranjosti. Čeprav je bila podoba notranjosti v testnem avtomobilu v črno-sivi kombinaciji, ni delovala preveč monotono, navkljub temu, da si pri Kii želijo tudi v notranjosti ponuditi več živahnosti. A kakorkoli, počutje v potniški kabini je dobro, tudi osrednji zaslon, ki je po novem bolj izpostavljen, je dovolj blizu voznika, da ravnanje z njim ni prezahtevno. Čeprav zaslona ne moremo uvrstiti med največje v razredu, štejemo Stonicu v plus to, da so njegovi snovalci vendarle ohranili nekatere klasične gumbe okrog zaslona, občutljivega za dotik, s tem pa olajšali splošno ravnanje. Zaslon deluje dovolj dobro in je tudi spodobno odziven.

Ena izmed boljših komponent v testnem vozilu je bil zagotovo volanski obroč. Ob ogrevanih prednjih sedežih si je gretje voznik lahko prižgal tudi za roke – gretje volanskega obroča je nekaj, kar lahko v avtomobilu sicer brez težav pogrešamo, a če ga avto ima, je to zelo dobrodošlo. Precej dobro razporejeni in dobro delujoči pa so tudi številni gumbi na volanskem obroču. Že res, da so relativno majhni, kar lahko povzroča težave tistim voznikom, ki vozijo z rokavicami, a če vemo, da je volanski obroč ogrevan, ni več potrebe po rokavicah. Tudi sicer je z gumbi potrebne malo vaje, a ko jih voznik usvoji, lahko večino stvari v avtu voznik upravlja, ne da bi odmaknil roke z volanskega obroča. Ta je bil navsezadnje tudi primerno odebeljen in oblečen v prijetno usnje, kar ni v navadi pri korejskih avtomobilih.

Nekaterim je sicer dovolj, da je avto všečen, drugim je pomembno dobro počutje v notranjosti, vseeno pa se razlike ustvarjajo predvsem pri vožnji. Litrski turbobencinski motor(ček) ne zmore čudežev. Ponuja okroglih 100 'konjev', pri čemer se motor ob zmerni vožnji pretirano ne oglaša z značilnim zvokom trivaljnih motorjev. Jasno, ob priganjanju pač podleže. A to mora kupec vzeti v zakup, takoj ko se odloči za tak motor. Je pa slednji še vedno tišji od dizelskega motorja, a – jasno – ni varčnejši. Čeprav Kia Stonic tehta le 1.185 kilogramov, motor za 100 prevoženih kilometrov porabi precej več, kot obljubljajo v tovarni. Že norma poraba je krepko presegla obljubljeno tovarniško porabo (ta je neverjetnih 4,5 litra na 100 kilometrov), testna pa je bila še precej višja. Vendar je pri slednji pač vsak voznik svoje sreče kovač, zato niti ni tako zelo merodajna. Bolj zbode v oči normna poraba, ki jo z umirjeno vožnjo in ob upoštevanju cestnoprometnih predpisov lahko doseže bolj kot ne vsak voznik. Je pa po drugi strani motor kljub svoji majhnosti sposoben pognati avto vse do hitrosti 186 kilometrov na uro, kar nikakor ni mačji kašelj.

Tudi sicer je vožnja ena od boljših strani Stonica. Že zaradi omenjene ne previsoke oddaljenosti od tal se Stonic pelje bolj kot osebni avtomobil, in če si ga želite omisliti za klasično uporabo avtomobila, vas bo po tej plati prej navdušil, kot razočaral.

Pravzaprav je s Stonicom tako: glede na njegovo poreklo, izdelavo in navsezadnje ceno gre za popolnoma povprečen avtomobil. A takšne avtomobile tudi sicer kupujejo povprečni kupci. In če nanj pogledamo s tega, torej povprečnega stališča, ga brez težav lahko označimo za nadpovprečnega. Skozi njegova merila, seveda.

Je pa treba upoštevati tudi to, da se cena premo sorazmerno dviguje s stopnjo opremljenosti avtomobila. In pri količini denarja, potrebnega za Stonic, je izbor že precej velik.