Kratki test: Kia Venga 1.4 CVVT Style

Tako kot tedaj si tudi v sedanji prenovljeni podobi Kia Venga precej lastnosti deli s Hyundaiem ix20, a kljub temu ohranja precej samosvojih elementov, da je zamenjava s koncernskim sorodnikom izključena.

Venga na zunaj deluje precej majhna in ji ne prisodimo, da spada v spodnji srednji avtomobilski razred, a to razkrije s prostorno in zračno notranjostjo. Sedi se precej visoko, za marsikateri okus morda celo previsoko, in dovolj udobno tudi za daljše vožnje. Dovolj prostora za kolena in glave je tudi na zadnji klopi, zaradi visokih sedežev pa je seveda prav tako preprosto vstopanje in izstopanje. Prtljažnik je že v osnovi dovolj prostoren, pa tudi dovolj povečljiv, da prevozi prtljage ne bi smeli pomeniti nikakršnih težav, le nakladalni rob bi lahko bil nekoliko nižji.

Voznikov delovni prostor je pregleden in oblikovno dovolj osvežen, da kljubuje času, z izjemo sklopa okoli radia, pri katerem se najbolj pozna, da ima Venga za seboj že precej modelne kilometrine. Dober je tudi razgled navzven, ki ga nekoliko ovira le zajeten stebriček A. Presoja o zunanjih dimenzijah je sicer lahko nekoliko varljiva, saj je avtomobil precej krajši, kot se zdi vozniku, kar se pozitivno odraža predvsem med parkiranji.

Bolj kot športni je Venga namenjena udobni vožnji. Vzmetenje je precej mehko in solidno blaži cestne neravnine, v ovinkih pa je treba sprejeti nekaj nagibanja. Razmeroma lahek je tudi volan, ki sprva vzbudi vtis nenatančnosti, pa vendar ne pripravi neprijetnih presenečenj.

Testno Vengo je poganjal osnovni 1,4-litrski atmosferski bencinski štirivaljnik, ki se je žal izkazal za šibak člen avtomobila. Zdi se, da se – na papirju sicer solidnih 90 'konj' – izgubi nekje med prenosom na cesto. Motor je slaboten že prej, nad hitrostjo 100 kilometrov na uro pa izrazito izgubi voljo do pospeševanja in postane tudi neprijetno glasen. Podhranjenost se žal odraža tudi v povečani porabi goriva. Kia Venga si zato vsekakor zasluži močnejši turbodizelski motor, ki je tudi na voljo.