Kratki test: Mercedes-Benz E 220 d Coupé AMG Line

Z leti se človek razvadi. Enako avtomobilistični novinar. Pred 20 leti mi je bilo dobro vse, kar je bilo majhno in hitro, z leti pa so želja postali večji avtomobili, a še vedno kar se da hitri. Potem ugotoviš, da hitra vožnja ni vse (je pa sicer veliko), a ni več mogoča pravzaprav nikjer več. Še na nemški avtocesti ne, kjer se razni vzhodnjaki brez kančka spoštovanja do hitrih avtomobilov s svojimi prenaloženimi vozili vozijo po prehitevalnem pasu, pa čeprav njihov kombi, ki v večini primerov niti ni več tehnično brezhiben, ne zmore niti 100 kilometrov na uro.

Potem začneš ceniti druge stvari. Udobje, dinamično (ne hitro) vožnjo, pri čemer ti trdo podvozje ne pretrese hrbtenice do onemoglosti, razna elektronska pomagala in ugled. Da se razumemo, ugled avtomobila. Sam ga z avtom pač ne iščem, pa ta ne nazadnje niti ne bi kaj veliko pomagal, saj smo v našem poslu večinoma srečni, če se lahko z enim avtom vozimo več kot teden dni. Ne zato, ker se ne bi mogli ali hoteli, ampak zato, ker na preizkuse na parkirišču uredništva že čaka nov avto.

Toda obstajajo izjeme. Obstajajo avtomobili, ki ti prirastejo k srcu. Priznam, razvajeno avtomobilistično srce ni več tako veliko niti ni majhno, ampak predvsem razvajeno. No, tudi zato, ker je že vsega navajeno. A naš posel je zanimiv prav zato, ker vedno čakamo in hrepenimo, kdaj bo na cesto zapeljalo nekaj, kar nas bo vsaj za hip predramilo, morda celo osvojilo.

Priznam, večinoma, vsaj v mojem primeru, to niso dragi in veliki avtomobili. Ti so, že zaradi svoje narave, dobri, prestižni in udobni. In v Sloveniji cenjeni samo pri lastnikih. Opazovalci so do njih po navadi nadpovprečno kritični, v podzavesti pa so seveda zgolj zavistni.

A končno je na ceste zapeljal tudi avto, ki razbija večino zgoraj omenjenih mitov. Novi kupe razreda E je avto, pod katerega obliko se je podpisal Slovenec Robert Lešnik. Morda nekateri to vedo, večina cestnih opazovalcev pa verjetno ne. A odziv je vselej bolj kot ne enak – pozitiven, z veliko hvale ter skoraj nič negodovanja in negativizma. Morda se najde zgolj več takih, kot je moj sosed Mario, ki za novi E kupe pravi, da je sicer lep avto, ampak za več kot 100 tisoč evrov je pa tak res lahko.

No, takšen vtis daje zvezda na slovenskih tleh. Predvsem drugi (in večji) avtomobili te znamke, tale E pa kljub namišljenemu prestižu vseeno mami. Ampak, da se razumemo, vsi, ki živite v zmoti, vključno z mojim sosedom – osnovni E kupe je lahko vaš že za 53.250 evrov. Vem, še vedno je to zelo veliko denarja, vseeno pa je pol manj kot 100 tisoč evrov. In, saj veste, pišemo o avtomobilu, ki žal ni namenjen povprečnemu slovenskemu delavcu oziroma njegovi povprečni plači. Živijo pač ljudje, ki zaslužijo precej več, tudi toliko, da za avto, ki stane 100 tisoč evrov, ne rečejo, da je drag, kaj šele predrag.

A naj se vrnem k testnemu E kupeju. Navdušenje, ki se je rodilo ob prvih testnih vožnjah v začetku letošnjega leta, nikakor ni skopnelo. Še več, tale E kupe je eden od redkih takšnih avtomobilov, ki hkrati nudi udobje in eleganco trivratnega avtomobila. Že res, da so vrata večja kot sicer, vendar niso predolga, kar pomeni, da se je tudi na ozkih parkiriščih mogoče zbasati v avto. In ko si v notranjosti, si navdušen. Novi Mercedes razreda E je visokotehnološko vozilo, kupe pa je še malenkost predvsem oblikovno ozaljšan. Pa čeprav so drugačni le zračniki. A ti so dovolj drugačni in zanimivi, da notranjost ne samo spremenijo, temveč tudi poživijo. Zračniki so dovolj za oči, razum in srce pa zadovoljujejo kakovostna izdelava, dobri sedeži, ki zagotavljajo pravšen voznikov položaj, in delovanje stroja.

220d je bila oznaka motorja na testnem kupeju. To pomeni dvolitrski turbodizelski motor, ki ponuja 194 ‘konj’. Jasno, na prvi pogled več kot dovolj, a treba je vedeti, da tale E kupe tehta kar 1.735 kilogramov. Pa vseeno, dizelski stroj poskrbi (skupaj z nadpovprečnim devetstopenjskim samodejnim menjalnikom), da se stotica ujame prej kot v osmih sekundah, največje hitrosti 242 kilometrov na uro pa se, kot rečeno, tako rekoč ne doseže več. A že občutek, da veš, da avto zmore, šteje. Tako kot šteje odlična lega avtomobila. Čeprav se moč prenaša na zadnji kolesni par, je vožnja dolgo nevtralna, seveda pa fizika pretiravanja ne dovoli. Na mokri podlagi še manj, in to mora imeti voznik ne zapisano, ampak vklesano v glavo. Vse drugo pa … je čisto uživanje.

Seveda – in zdaj bi z ušesi zastrigel moj sosed – tudi na račun bogate doplačilne opreme. Te je bilo daleč preveč, da bi jo lahko našteli, pa tudi v katalogu avtomobila boste morali prelistati lepo število strani, če boste hoteli obdelati vse, kar je tale testni E kupe ponujal.

A bolj kot vsa oprema, konji in oblika, šteje nekaj, kar se ne najde ne v serijski ne v dodatni opremi. Ugled, pozitiven vtis in spoznanje, da je na ceste končno zapeljal avtomobil, ki je všeč tudi širši slovenski množici. Pa čeprav vemo, da slovenski kupec ni ravno referenca. Ne za Evropo ali svet, a seveda za našo državico, za našega soseda. In če bo sosed brez sramu priznal, da je novi E kupe pa res lep avtomobil, je stvar zaključena. Za Slovence, za Roberta Lešnika in za avtorja tega članka.

Končna ocena

Včasih se nam zazdi, da je avtomobilski svet doživel že vse. Da so izpete vse oblikovne izpeljanke, da ni več prostora za oblikovalsko domišljijo. A vedno znova se najde nekdo, ki nas prepriča v nasprotno. V primeru kupeja razreda E smo seveda še toliko bolj ponosni, ker je ta met uspel Slovencu. In res lahko zapišemo – končno – spet avto, ki buri domišljijo, tako voznikovo kot tudi tisto naključnega opazovalca. In tokrat po večini, brez, slovensko prepoznavne, zavisti. Robert, kapo dol.

besedilo: Sebastjan Plevnjak
foto: Saša Kapetanovič

Preberite še teste sorodnih avtomobilov:

Mercedes-Benz E 220 d AMG Line

Mercedes-Benz C250d Coupé AMG Line

Mercedes-Benz C 350 e Avantgarde