Kratek test: Fiat Doblo Cargo Combi 1.6 Multijet 16v SX

Opreme nikoli ni dovolj

Kupci, tudi v Sloveniji, smo že kar lepo razvajeni. Avtomobil sam po sebi nam niti ni več pomemben toliko kot oprema. Te pa nikoli ni dovolj.

Ni treba, da se vanj presedete iz na primer Beemvejeve Petice, dovolj je že, da pridete iz Punta. V prvem trenutku se zazdi kot mali tovornjaček: zaradi visokega sedenja, zato ker znotraj prevladuje na videz in otip cenena plastika, zato ker so (voznikove) noge v položaju za vožnjo navzdol, ne naprej, zato ker dobro zaslišite značilen zvok turbodizla ob zagonu in zato ker tudi v splošnem zaznate slabšo zvočno izolacijo.

Zato je s takšnim Doblojem treba prevoziti nekaj kilometrov, da se navadita drug na drugega. Verjetno je prva stvar, ki razveseli, veliko število predalov in odlagalnih mest, vključno z velikimi predali v vratih ter z zajetno polico nad prednjo šipo. Prej omenjena Petica in Punto mu niti blizu ne prideta. Je pa res, da niso tapecirani. Težko je tudi spregledati Pandine merilnike, ki vključujejo tudi potovalni računalnik z dvojnimi podatki, ki ima le to slabo lastnost, da je 'enosmerni'.

Potem začnete šteti elemente opreme, ki so na voljo: zelo dobra ročna klimatska naprava, električno nastavljivi zunanji ogledali (a žal z zelo odročnim gumbom za nastavljanje), štiri električno pomične šipe (in to vse štiri samodejno v obe smeri), daljinska osrednja ključavnica, tretjinsko zložljiva zadnja klop, višinsko in v ledvenem delu nastavljiv voznikov sedež, v obe smeri nastavljiv volanski obroč in dve (armaturna plošča ter prtljažnik) 12-voltni vtičnici. Torej kar nekaj udobja, ki smo ga vajeni iz sodobnih osebnih avtomobilov.

Prostor!

Če ste družinski človek, je sicer lepo ugotoviti, da je znotraj veliko prostora v vseh smereh, a je najlepši del kljub temu zadaj. Tam nesimetrična krilna vrata z lahkotnim odpiranjem (in možnostjo odpiranja tudi za 180 stopinj) razkrijejo skoraj popoln kvadrast prostor. Če morda niste bili pozorni: tole je Doblo iz družine Cargo, kar pomeni, da mora (zakonsko) imeti fizično ločen prtljažni del od osebnega. Na prvi pogled se sliši kot pomanjkljivost, a ni vedno to; v tem Dobloju je pregrada iz (zelo 'redke') žičnate mreže, zaradi česar je nakladanje torb in podobnih reči do strehe sila preprosta reč.

Dno prtljažnika je obloženo s tkanino, stene do polovice s plastiko (šip pa tam, tudi zaradi zakona, ni), na dnu so štiri pritrdilna ušesa, na boku (prenizko!) je ena lučka, polico, ki je tudi preklopna, pa lahko namestite na dve različni višini in jo obremenite do 70 kilogramov! S stališča uporabnosti si, kot si lahko mislite iz opisanega, prtljažnik zasluži zelo visoke ocene.

1,6-litrski turbodizel je pametna izbira

Izbrati zanj 1,6-litrski turbodizel je dobra odločitev. V njem ta motor, ki je premiero doživel v Bravu, ni ne športnik in še manj dirkač. Naravnan je na spodnje in srednje vrtljaje: že prav lepo vleče od 1.800 vrtljajev v minuti in je takšen do 3.000 vrtljajev. Tisoč višje je zgornja razumljiva meja zanj, a redko resnično potrebna, v prvih štirih prestavah pa se zavrti tudi do 5.000, kar pa je že povsem nepotrebno: trušč v notranjosti se poveča, življenjska doba se (najbrž) krajša, zmogljivosti pa niso nič večje, ker se tudi ta dizel najlepše vozi z navorom.

Največja hitrost tako motoriziranega Dobloja ni posebno velika, se pa zaradi navora tudi obremenjen precej (vsekakor pa dovolj) hitro zgane do 150 kilometrov na uro. V šesti prestavi se takrat motor vrti s 3.000 vrtljaji v minuti in dovolj zadovoljno gode, da tako hitra vožnja ni obremenjujoča ne zanj ne za potnike. Se pravi, da se da z njim tudi povsem spodobno potovati.

Skromnost je lepa čednost

In takole potujoč voznik ugotovi, da je 700 kilometrov z enim polnjenjem dosegljivih z lahkoto, za 1.000 pa se je treba malce bolj držati omejitev in biti nežen na stopalki plina. O skromnosti porabe lepo govori tudi potovalni računalnik, saj naj bi v šesti prestavi pri 100 kilometrih na uro porabil 3,8, pri 130 5,2 in pri 160 9,4 litra na 100 kilometrov. Bolj redko ustavljanje zaradi dolivanja goriva je razveseljujoče tudi zato, ker je luknja za dolivanje na levi, pokrovček na ključ, odvijanje pa neprijetno.

Ne traja dolgo, da se voznik privadi na značaj menjalnika pri pretikanju, ko postane to opravilo lahkotno, vključno s pretikanjem v vzvratno. Ne pusti pa pretakniti neposredno iz šeste v tretjo prestavo. Presenetljivo dober, vsekakor pa boljši kot pri osebnih Fiatih je volanski mehanizem: natančen, ne sicer športen, kar je pravzaprav tudi prav, a ravno prav tog in z zelo dobrim povratnim občutkom, škoda le, da je obračalni krog precejšen in da je obroč iz (grobe) plastike. Malo manj 'osebno' je podvozje, a pri nosilnosti, ki jo ima tak Doblo, niti ni smiselno pričakovati udobja zračnega vzmetenja velikih limuzin.

Drži; temu Dobloju do osebnega avtomobila, kot ga pojmujemo danes, manjkajo na primer tempomat, boljši avdiosistem z mp3, usnje na volanu, bluetooth, volanske komande za avdiosistem in še kaj. Ampak ... Ni treba veliko, da se človek navadi na to, kar ponuja, in povsem normalno ter brez stresa preživlja čas v njem. Lahko bi rekli, da ima vse potrebno lepo pospravljeno pod streho. In da, za bolj izbirčne imajo pri Fiatu tudi Dobloja, ki ni Cargo in ki je precej bolj razkošen od tega tu.

bese­di­lo: Vinko Kernc, foto: Vinko Kernc