Kratek test: Kia Venga 1.6 CRDi Motion

Ni bilo potrebno veliko časa in truda, da sem izbrskal rdečo nit za ta članek. Že prvi vtis, ko sem zagrabil športen volanski obroč (s prav neverjetno skromno varnostno blazino in z nemotečimi 10 gumbi!) ter s prestavno ročico zaposlil zobnike, je bil: kako mehko deluje! Seveda ne govorimo samo o dejstvu, da pri novem avtomobilu mehanika še ni utrujena, zato vse deluje, hja, kot namazano, ampak o dejanski mehkobi upravljanja. Zato bi bila Kia Venga pravi avtomobil zanjo, ki z nežnimi rokami popoldne raje boža hišnega ljubljenčka, kot se razgibava z boksarsko vrečo. Mlada, nežna, neobremenjena z avtomobilsko znamko, mogoče že z otrokom? Ta bo prava. Če nadaljujemo klišejsko razmišljanje, bi glede na opremo testnega avtomobila (in s tem višjo ceno) lahko bila tudi očkova punčka.

Pa pustimo zdaj punce pri miru, čeprav so za moške po avtomobilih druga najpomembnejša tema pogovorov, mogoče celo prva (nogomet sem nalašč izpustil). Venga je po zasnovi majhen enoprostorec, ki se dobro počuti tako v mestih (odlična preglednost zaradi visokega položaja, velikih steklenih površin in predvidljivih zunanjih oblik) kot na avtocesti (močan motor in šeststopenjski menjalnik). Podvozje pusti kakšen dvom: na ovinkih se nagiba, zato bi pričakovali precej udobja, vendar se na kratkih grbinah izkaže kot pretogo. Pri vožnji po luknjah pade na izpitu tudi zvočna izoliranost, saj se kakšen decibel preveč pretihotapi izpod gum v potniško kabino. Sicer nič kritičnega, vendar bi lahko bilo bolje. Pri opremi testnega avtomobila pa smo dvignili palec: kamera na zadku, panoramski strešni okni in usnjena notranjost Vengo postavljajo po občutku kakšen razred višje, kot sicer po velikosti spada. Pametni ključ, tempomat z omejevalnikom hitrosti, sistem za prostoročno telefoniranje in še kaj dajejo nadvse prijeten občutek, da je avtomobil narejen samo zate. Zato zlahka zatrdim: lepo se je razvajati – tudi v Vengi.

Še posebno je lepo začutiti sunek, ko turbopuhalo zadiha s polnimi pljuči in Vengo dobesedno izstreli novim dogodivščinam naproti. Prostorninsko skromen turbodizel zagotavlja kar 94 kilovatov oziroma 260 Nm največjega navora, kar se pri polnem plinu čuti kot prijeten sunek v hrbet. Moči (navora) ni preveč, saj motor s šeststopenjskim menjalnikom in z zanesljivim podvozjem dobro sodeluje, vendar bi vseeno raje imeli kakšen Nm več v spodnjih vrtljajih – četudi na račun skromnejšega pospeška v višjih. Do 1.600 vrtljajev je motorček bolj slabokrven, nato pa zaradi pomoči turbopuhala s prilagodljivo geometrijo postane kar naenkrat športnik. Prepad iz enega v drugo stanje vsekakor ni v korist uglajenosti.

Imate otroka, mogoče celo voziček? V Vengi ni težav, saj pritrdišča Isofix in šest varnostnih blazin zagotavljajo varnost, vzdolžno pomična zadnja klop (13 centimetrov) in prtljažnik v dveh nadstropjih pa prilagodljivost. Pa že osnovni prtljažnik ni najmanjši, izdatnejša višina avtomobila pa dodatno prispeva k večji uporabnosti. Družine še predobro vedo, o čem govorim, saj prtljaga prepogosto zavzame še prostor nad rolojem.

Ali je Venga res samo zanjo? Odgovor je seveda nikalen, mogoče le kakšnega alfa samca ne iščite v njem. Zgolj za družine? Še manj. Toda če smo že začeli s klišeji, pa še končajmo z njimi. Išče se premožnejša mladenka manjše postave, ki se ne boji prehitevalnega pasu, se rada razvaja in hkrati ne potrebuje pozornosti na cesti. Takšna bi bila idealna.

besedilo: Aljoša Mrak foto: Aleš Pavletič