Ko sta me vprašala prijatelja po vožnji na sovoznikovem sedežu, ali imam še izpit, sem se le nasmehnil. Vožnja je bila ostra, ne pa brezglava. Ko pa je te besede ponovil moj šef, ki je izsilil ključe, sem malce negotov vseeno potipal denarnico, ali je še vedno polna papirjev.
Mali huligan
Ni bila kriva oblika, ampak tehnologija, ki kar kliče po neškodljivem huliganstvu. A več o tem kasneje, saj je tehnika pravzaprav stara, že preizkušena zadeva. Coupe je prav gotovo oblikovni posebnež, s katerim ne morete neopazno skozi mesto. Vetrobransko steklo je skupaj z A-stebričkoma bolj položno – za 13 stopinj, zato je Coupe nižji od klasičnega Minija za 23 milimetrov. V tej zanimivi, ne pa tudi vsem všečni avtomobilski skulpturi so nekateri videli čelado, spet drugi narobe obrnjeno kapo s senčnikom. Frajerji jo imajo obrnjeno narobe, da senčnik gleda nazaj, in Coupe spominja na takega pobalina. In pri pobalinstvu vemo, da je treba kdaj tudi kaj ušpičiti.
Znana zgodba v notranjosti
Notranjost je na las podobna klasičnemu Miniju. Še vedno v njej kraljuje ogromen merilnik hitrosti, ki je povsem nepregleden, še vedno se lahko igrate z 'letalskimi' stikali in še vedno je Mini slabo opremljen z odlagalnimi površinami. V njegovo obrambo moram dodati, da si lahko na digitalnem zaslonu znotraj merilnika hitrosti (ki je pohvalno pred voznikom) prikličete preglednejši izpis hitrosti, da je za sedežema zelo uporabna polička in da se vseh njegovih posebnosti zelo hitro navadiš. Zanimivo, kljub nižji strehi se naša dolgina Dušan in Saško sploh nista pritoževala nad pomanjkanjem prostora za glave, zato se kljub manjšemu prostoru ne bojte slabega položaja za volanom. No, občutek utesnjenosti je še vedno prisoten in tudi sedeži bi lahko bili bistveno boljši, vendar pa se da preživeti. Ali pa hitro živeti, kar je nedvomno poslanstvo tega avtomobila.
Pod kožo Cooper S
Glede na to, da se v Coupeju skriva tehnika Cooperja S, nam je jasno, da je to prava mala raketa. Bencinski 1,6-litrski prisilno polnjeni bencinski motor s kar 135-kilovati (ali bolj domačimi 185 'konji') razganja v vsaki izmed šestih prestav. Z zimskimi gumami se je zabava pri vožnji skozi ovinke malce pokvarila, vendar pa lahko z izklopljenim stabilizacijskim sistemom na spolzkih cestah zlahka spravite zadek do drsenja, nato pa pohodite stopalko za plin in se v slogu Jeana Ragnottija katapultirate do naslednjega ovinka. Če ne poznate Ragnottija, boste morali prebrati še kakšen članek o poskočnih Renaultovih različicah.
Slaba stran tehnike je le ena: Cooper S nima klasične zapore diferenciale, zato motor z veliko navora neusmiljeno vrti razbremenjeno pogonsko gumo. Zato smo se zanašali na doplačilni sistem DTC z elektronsko zaporo diferenciala (izhod v sili, če mene vprašate, saj le zavira notranje kolo) in pohvalili DSC oziroma dinamični nadzor stabilnosti: morda ni šlo tako hitro ali počez, čeprav dovoljuje kar nekaj svobode, smo pa zato prednjim zimskim gumam vsekakor privarčevali nekaj milimetrov črne površine. Bilo pa je še vedno hitro, da smo pogosto 'bentili', zakaj so drugi parkirani sredi ceste.
Zakaj se športni program ugaša?
Na pogled za avtomobil zaradi padajoče strehe kar pozabite. Še tista majhna steklena površina, ki omogoča zgolj polovičen pogled na dogajanje za avtomobilom, se zoži nad 80 km/h, ko zadnji spojler samodejno zavzame najvišji položaj, pod 60 km/h pa se spet skrije v vrata prtljažnika. Za šarmiranje so pri BMW-ju (ups, hotel sem napisati Miniju) dodali možnost, da spojler dvignete tudi pri mestni vožnji, vendar vztraja samo toliko časa, dokler hitrost znova ne pade pod 60 km/h. Ni mi jasno, zakaj ni mogoče ves čas voziti s programom Sport (saj se izključi vsakič, ko ugasneš avtomobil) in dvignjenim spojlerjem, saj šele takrat pride do izraza izpostavljena lastnost tega avtomobila, tj. brezkompromisnost.
Medtem ko smo se na samodejnost dvigovanja spojlerja nekako navadili, pa smo se pri Avto magazinu nenehno vozili v programu Sport. Če mislite, da je to zaradi boljših pospeškov in večje končne hitrosti ali odzivnejše stopalke za plin, ste se zmotili. To smo delali zgolj in zaradi pokanja iz izpušnega sistema, ko je motor ogret. Ob vsakem popuščanju stopalke za plin se je tam zadaj zgodila nevihta, ki je voznika in sopotnika razvajala z bučnim grmenjem. Če je zaradi tega šel skozi izpušni sistem kakšen deciliter goriva več, pa naj bo. Bilo je vredno teh evrov!
Zaradi naštetega trdimo, da je Mini Coupe Cooper S eden od večjih frajerjev v mestu. Če pogojno zaradi oblike, pa brez kančka dvoma zaradi tehnike.
Besedilo: Aljoša Mrak, foto: Saša Kapetanovič
| Prodaja: | BMW GROUP Slovenija |
|---|---|
| Cena osnovnega modela: | 25.750 € |
| Cena testnega modela: | 35.314 € |
| Moč: | 135kW (184 KM) | Pospešek (0-100 km/h): | 7,5 s |
| Največja hitrost: | 230 km/h |
| Poraba po ECE, mešan cikel: | 11,0l/100km |
| Motor: | 4-valjni – 4-taktni – vrstni – turbobencinski – gibna prostornina 1.598 cm3 – največja moč 135 kW (184 KM) pri 5.500/min – največji navor 240–260 Nm pri 1.600–5.000/min. |
|---|---|
| Prenos moči: | motor poganja prednji kolesi – 6-stopenjski ročni menjalnik – gume 195/55 R 16 H (Goodyear Ultra Grip 7+ M+S). |
| Zmogljivost: | največja hitrost 230 km/h – pospešek 0–100 km/h 6,9 s – poraba goriva (ECE) 7,3/5,0/5,8 l/100 km, izpust CO2 136 g/km. |
| Mase: | prazno vozilo 1.165 kg – dovoljena skupna masa 1.455 kg. |
| Zunanje mere: | dolžina 3.734 mm – širina 1.683 mm – višina 1.384 mm – medosna razdalja 2.467 mm –prtljažnik 280 l – posoda za gorivo 50 l. |
| T = 0 °C / p = 1.000 mbar / rel. vl. = 38 % / stanje kilometrskega števca: 2.117 km | |
| Pospešek 0-100km: | 7,5s |
|---|---|
| 402m z mesta: | 15,5s ( 151km/h) |
| Prožnost 50-90km/h: | 5,8/6,9s (IV./V.) |
| Prožnost 80-120km/h: | 7,7/8,4s (V./VI.) |
| Največja hitrost: | 230km/h (VI.) |
| poraba na testu: | 11 l/100km |
| Zavorna pot pri 100km/h: | 41,8m |
| AM meja: | 40m |
-
Oblika je nekatere pustila hladne, za tehniko pa dvigujemo palec. Mini Coupe John Cooper Works? To pa bi bil bombonček.