Kratek test: Nissan X-Trail 2.0 dCi LE Premium

Vsega, vsaj za zdaj, pa ne kaže, da bi bilo kmalu kaj drugače, ne morete imeti hkrati. Ali imate dobrega terenca (ki, mimogrede, izumirajo) ali pa dober osebni avtomobil. Vse, kar je vmes, je kompromis. To pa pomeni, da se morate nečemu odreči.

Ena od lastnosti, ki jih proizvajalci pri mehkih terencih uveljavljajo (kupci pa z veseljem sprejemajo), je njihov videz. Prvič, zaradi privlačnosti, in drugič, zaradi aerodinamike. X-Trail pa ni takšen; no, zagotovo ima tudi močne privržence svoje zunanjosti, a v splošnem v tem trenutku ni moden. Ker je kvadrast, skoraj tako kvadrast, kot so bili prvi (pravi) terenci ­tipa Land Rover (Defender) in podobni. Komur takšen (X-Trail) ni všeč, se lahko iz istega salona odpelje s Qashqaiem, a ta še zdaleč ni tako uporaben kot X-Trail. Kvadrasta zunanjost namreč neposredno pomeni notranjo prostornost in dobro izhodišče za še boljšo prilagodljivost. In X-Trail vse to ima.

Res je, da je znotraj dokaj nizek (na zadnji klopi se predvsem zaradi panoramskega strešnega okna 1,85 metra visoka oseba z glavo dotika stropa), preostali meri, torej dolžina in širina, pa sta več kot samo dobri. In navezujoč se na misel prejšnjega odstavka: širina je na voljo prek celotne višine, se pravi, da je je zgoraj skoraj toliko kot v komolcih, kar pri sodobnih mehkih terencih (pa tudi drugih osebnih avtomobilih) še zdaleč ne velja (več). Seveda se prednosti nadaljujejo tudi v prtljažniku, ki se začenja pri večstopenjsko nastavljivem naklonu naslonjala zadnje klopi, od tam naprej pa je ogromen, kockaste oblike in vselej (tudi podaljšan) z vodoravnim dnom. Pa morda še pozabljena prednost oglate karoserije: pregled, zlasti pri parkiranju, je odličen – a to ne izključuje želje po (še natančnejšem in zanesljivejšem) zvočnem parkirnem pripomočku, ki ga tale X-Trail ni imel.

Pogonu služi sodoben, navorsko radodaren in varčen turbodizel z Renaultovim podpisom. Malce se strese ob hladnem zagonu in je po zvoku vedno prepoznavno dizelski, a nikoli moteče. Z grobe skale potovalnega računalnika smo razbrali naslednje vrednosti porabe v šesti prestavi: pri 160 kilometrih na uro 10, pri 130 6,5, pri 100 pet in pri 60 tri litre dizla na 100 kilometrov. Številke takoj pokažejo neugodno aerodinamiko ka­roserije nad 130 kilometri na uro, a tudi izredno motorno varčnost.

Prav tako odlična sta ročni (6) menjalnik (lahkotno in natančno pretikanje, dobro izračunana razmerja) in pogon, pri čemer je zadnji – tako kot videz tega avtomobila – prava srednja pot med klasično, trdoterensko izvedbo in sodobno, mehko različico s preprosto izvedbo viskoz­ne sklopke. Kar tudi štejemo X-Trailu med prednosti. Na eni strani je lahko do voznika nezahteven, če (ko) ta izbere samodejni način, po drugi strani pa mu omogoča tudi poseganje v nadzor pogona, saj lahko izbere tudi (varčnejši) stalen dvokolesni pogon ali pa zaklene stalen štirikolesni pogon, s čimer se odločno postavi nad druge avtomobile raz­reda SUV.

Tole je že druga generacija X-Traila, a je tudi ta že štiri leta na trgu. Njegove zdaj že staromodne poteze notranjosti so v močnem kontrastu z udobjem in uporabnostjo: tu so številni resnično uporabni predali in odlagalna mesta, med njimi tudi za kar osem pločevink/plastenk, pa usnje na sedežih, zelo zmogljiva klimatska naprava, ogrevanih pet sedežev (za zadnjo klop služi le en gumb) in še kup dodatkov, ki lajšajo življenje. Poleg tega ima X-Trail zelo udobno podvozje, celo na sicer neprijetnih neravninah (tudi na najbolj nadležnih grbinah), in to ob hkratni odlični, nevtralni legi na cesti celo z le prednjim pogonom. Jasno: pravi terenci so boljši na terenu, osebni avtomobili so boljši na ces­ti, ampak X-Trail je v omenjenem še vedno med najboljšimi, če že ne najboljši v svojem razredu mehkih terencev.

S stopnjo pomehkuženosti, o kateri gre beseda, je namreč takole: je le eno od možnih razmerij kompromisa med osebnim avtomobilom in terencem in X-Trail je v tem še vedno najbolj terenec. Ker pa je hkrati tudi med najbolj uporabnimi, do voznika in potnikov pa najbolj prijaznimi, se še vedno, vsaj tehnično, dobro drži. Edina njegova smola je, da kupce vse bolj zanima le sodoben zunanji videz. In, jasno, cena.

bese­di­lo: Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič