Kratek test: Peugeot 3008 2.0 HDi (120 kW) Premium Pack

3008 ima razen dveh ničel v svojem 'imenu' še več nenavadnosti, a se je vse skupaj izkazalo kot prava osvežitev za kupce. Osnovna drugačnost je seveda videz. Videti je malce zavaljeno in baročno, a njegova višina zagotavlja višje sedenje, ki je danes zelo priljubljeno. Prednja maska z velikima prezračevalnima odprtinama pod sredinskim odbijačem deluje dokaj agresivno, a po svoje dovolj simpatično.

Sicer se 3008 zdi kot nekakšen malo povišan kombi, z vzdolžno predeljenimi zadnjimi vrati, ki se izkažejo za zelo uporabna. Večji del, ki ga odpiramo navzgor, uporabljamo običajno, če pa moramo naložiti še kakšen težji ali večji kos prtljage, si z odprtjem spodnjega dela vrat olajšamo delo. Eden pomembnih razlogov za nakup Peugeota 3008 je zagotovo tudi prostornost prtljažnika.

Tudi potniki na zadnji klopi so lahko zadovoljni s prostorom, manj pa ga je na sedežih spredaj, zato se voznik in sopotnik počutita utesnjena, predvsem zaradi ogromnega sredinskega hrbta.

Upravljanje gumbov tudi povzroča malce težav, preden se voznik navadi na njihovo postavitev in številčnost. V preizkušenem Peugeotu jih je bilo veliko, ker je bila oprema bogata, dopolnjena tudi z zaslonom na armaturni plošči nad merilniki v voznikovem vidnem polju, kamor si po lastni izbiri voznik projicira uporabne podatke o trenutni vožnji (na primer hitrost). Zadeva je zelo uporabna, a ne moremo zapisati, da lahko za vedno nadomesti klasične merilnike, ker včasih (ob sončnih odsevih) podatkov na zaslonu ni mogoče zanesljivo prebrati.

Malo preveč težav za to, da bi lahko zapisali, da je upravljanje odlično, sta skupaj povzročala tudi ročica samodejnega menjalnika in gumb za popuščanje samodejne 'ročne' zavore. Za to, da bi nežnejše speljal z mesta, potem ko je avtomobil samodejno zategnil zavoro, je bilo potrebno kar nekaj spretnosti, da je gumb popustil.

Manj smo lahko zadovoljni s preglednostjo in z možnostjo natančnega upravljanja oziroma parkiranja. Peugeot 3008 je prav toliko zaobljen, da ni dovolj pregleden pri parkiranju, pomoč tipal pomožnega sistema pa se zdi precej nenatančna in tako voznik zelo težko oceni manjše parkirne 'luknje'.

V kombinaciji s samodejnim menjalnikom (Peugeot ga označuje kot sekvenčni Porschejev sistem tiptronic) je tudi nekoliko močnejši dvolitrski turbodizelski motor (163 'konjev'). Pogonski sklop se zdi najboljši del preizkušenega avtomobila, saj je zares močan, menjalnik pa udobno sledi vsem voznikovim željam – v položaju D. Če si zares zaželimo sekvenčnega pretikanja, pa tako in tako kmalu ugotovimo, da podporna elektronika veliko bolje sledi dogajanju na cesti kot povprečen voznik.

Je pa samodejni menjalnik precej vplival na gospodarnost. Da bi lahko dosegel povprečje porabe pod številko osem, je bilo treba kar precej paziti pri pospeševanju in siceršnjem preveč širokosrčnem pritiskanju na plin, tako da je tudi ta samodejni menjalnik potrdil sicer znano dejstvo o slabšem izkoristku goriva.

V preizkušenem 3008 je bil (sicer za doplačilo) tudi navigacijski sistem, ki zelo poveča udobje v vožnji, saj poleg tega, da omogoča iskanje prave poti (slovenski cestni zemljevidi niso bili najnovejši), vsebuje tudi vmesnik bluetooth za preprost priklop mobilnika na prostoročen sistem telefoniranja. Kot dodatek smo lahko uživali tudi v glasbi iz ozvočenja JBL, a razen glasnosti zvok ni dovolj prepričljiv.

Tomaž Porekar, foto: Aleš Pavletič