Kratek test: Peugeot 308

Testna Tristoosmica je bil šolski primerek svetlega avtomobila. Vprašajte psihologe – tema človeka zamori (vprašajte severne Skandinavce), svetloba pa vliva življenjsko energijo. Pri Peugeotu so svetlo notranjost zagotovili na dva načina: z velikim strešnim oknom ter s svetlim oblazinjenjem. Avtomobil je bil tako svetel, da je bilo že samo zaradi tega v njem prijetno sedeti.
Res to prinaša tudi slabe strani; črnina je prevladovala v osrednjem delu, ki se je logično začenjal in končeval na armaturni plošči, nad in pod tem delom pa je bila svetla sivina. Izjemno nehvaležno že v najmanjšem dežju, da ne omenjam dolgoročnih težav s čiščenjem.

Svetloba sama po sebi pa seveda še ne pomeni, da se boste v avtomobilu dobro počutili, je le dober začetek neke zgodbe. Veliko recimo pomeni tudi, da je volanski obroč odličen za oprijem in dobro nastavljiv. Ni pa majhen in dobro, da ni, saj sta za njim ogromna klasična merilnika. Pri tem je tisti za vrtljaje odlično berljiv, drugi za hitrost pa žal malo manj. Danes pa je to (kazni!) precej pomembno. Obratnosorazmerno velik (oziroma majhen) je zaslon za potovalni računalnik med majhnima merilnikoma; tudi v manjših Peugeotih smo že videli večje, a je ta tule povsem korekten, se pravi dobro berljiv in dovolj bogat s hkratnimi informacijami.

Če je v Tristoosmici usnje, je na otip zelo kakovostno, deluje čvrsto, debelo in ni le del klasičnega prijema za dvig prestiža, ampak je tudi do (predvsem daljšega) bivanja prijazen material. Sedeži so tudi dobro zasnovani in oblikovani, da je tudi s tega gledišča bivanje v 308 prijetno. Zadnja klop se, kot je v navadi, zlaga, da se poveča prtljažni prostor, in sicer tako, da je treba najprej dvigniti sedalni del, za kar pa je treba prej prednja sedeža pomakniti nekoliko naprej. Hočem reči – v skrajni legi prednjih sedežev sedalnega dela zadnje klopi ni mogoče dvigniti. Je pa imel tale 308 luknjo za smuči (oziroma za dolge predmete), dodatek, ki ga le redko vidimo v testnih avtomobilih in je, če pogosto prevažate karkoli daljšega, zelo priročna rešitev.

V kokpitu te Tristoosmice, ki z materiali (tudi veliko 'kromastih' dodatkov), obdelavo površin, zasnovo in izdelavo vliva občutek prestiža, je tudi precej tiho in mirno, poleg tega pa vse skupaj deluje zelo čvrsto, kompaktno in zanesljivo. Poleg tega je Alure tudi bogat paket opreme, in če bi imel še vhod USB, bi bila slika blizu popolnosti; le osebni okus je lahko prepreka pri vrednotenju notranjosti.

Pa mehanika? Motor je v tej karoseriji zelo zmogljiv, a zna biti tudi skromen pri porabi. Potovalni računalnik je pri 100 kilometrih na uro v šesti prestavi (2.200 vrtljajev) kazal 5,1, pri 130 (3.000) 6,5 in pri 160 (3.600) 10,0 litra goriva na 100 kilometrov. Pri 60 kilometrih na uro (1.300!) se zaradi nizkih vrtljajev ni počutil posebej dobro, zato je takrat porabil 4,7 litra na 100 kilometrov. Turbotehnologija zahteva nekaj več vrtljajev, v tem primeru približno 1.800, da zaživi, kar pa pri šestih prestavah menjalnika ni posebno težko. Ročica menjalnika se še vedno giblje nekako nedoločeno in daje dokaj slab povratni občutek, kar je malce skregano s športnim značajem motorja, res pa je tudi, da se človek njenih muh hitro privadi.

Tristoosmica, ki so ji spomladi letos namenili malce popravkov, ima tako vsaj s tehničnega stališča še svetlo prihodnost. Bližnjo, seveda. Za osmico je namreč vedno še prostor za devetico ...

Mačji slog

Peugeot ima za tiste, ki si pri modelu 308 želijo nekaj več, v ponudbi zanimivo različico z zelo francoskim imenom – Feline. Gre torej za nekaj mačjega in pri 308 glede tega res niso zgrešili, saj so oblikovalci ob njegovem snovanju vsaj z mogočno masko in s primerno postavljenimi poševnimi lučmi želeli spomniti na to živalsko vrsto. Oblika našega testnega avtomobila je bila še izvirna, zdaj so pri Peugeotu poskrbeli za njeno osvežitev.

Seveda večina stvari pod pokrovom ostaja nespremenjena, najpomembnejši del pa je vsekakor motor s srednjimi zmogljivostmi. Turbopuhalo zagotavlja primerno moč in dober navor že pri nižjih vrtljajih, tako da v svojih osnovnih lastnostih spominja na kakšen turbodizel. Vsekakor je zelo prepričljiv, z njim pa je mogoče dosegati tudi kar zmerna povprečja (približno 7,5 litra na 100 km). Vsekakor gre pohvaliti izredno bogato opremo (tudi panoramsko steklo Cielo in 18-palčna kolesa). Voznik in sovoznik se v kakovostnih sedežih (prevleke iz kombinacije usnja in tkanine ter lupinasta oblika) odlično počutita, voznik lahko pohvali tudi preprost način povezave mobilnih telefonov za prostoročno telefoniranje.

Manj navduši udobje v vožnji. Morebiti so bile za to krive tudi zimske gume, a čuden tek in nenadzorovane reakcije vzmetenja med vožnjo čez večje neravnine niso najbolj posrečen del avtomobila. Ob hvali, da je vgrajena tudi navigacijska naprava, pa jo je treba, žal, tudi grajati – zaradi zastarele kartografije.

Ocena za mačji slog: prav dobro. (TP)

Vinko Kernc, foto: Saša Kapetanovič