Kratek test: Peugeot 308 1.6 THP 200 GTi

Zakaj 308 GTi ni pravi GTi? Zato, ker sicer dober motor preprosto ni dorasel tistemu, kar je ta hip v tem razredu pričakovano in normalno. Seznam konkurentov, ki zmorejo več kot 200 'konjev', je dolg (in prav možno je, da smo kakšnega izpustili): Astra OPC (240), Mégane RS (250), Giulietta 1750 TBi 16v QV (235), Mazda3 MPS (260), Leon Cupra (240) ...

Pa motorna moč ni edini razlog. Tudi videz ni pravi, na daleč vidni GTi-jevski (edini res viden optični element zunaj je spojler na vrhu prtljažnih vrat), notranjost ni nič posebno športna, velikost volana spada prej v veliko, luksuzno limuzino kot v žepno raketo.

In zdaj, ko smo ugotovili, kaj 308 GTi ni, lahko ugotovimo, kaj je: je zmogljivo motoriziran, dovolj udoben družinski avto, ki bo vozniku postregel z veliko mero športnih užitkov. 1,6-litrski motor sicer, kot smo že ugotovili, res ni dirkaški biser, je pa dovolj uglajen, da na dolgih poteh ne boli glava, dovolj prožen (tudi v zelo nizkih vrtljajih), da ni treba ves čas posegati po ročici (ki ima, mimogrede, predolge in preveč zatikajoče se glasne gibe) šeststopenjskega menjalnika s športno kratko izračunanimi prestavnimi razmerji, in dovolj varčen, ko si vozniku tega želi. Slabih 10 litrov porabe je za skoraj tono in pol težak avto z 200 'konji' popolnoma spodoben rezultat.
Gremo naprej: podvozje.

Peugeoti so od nekdaj sloveli ne le po odličnem kompromisu med športnostjo in udobjem, temveč tudi po zabavni, uživaškim voznikom namenjeni legi na cesti. 308 GTi ni izjema. Res je, lahko bi imel trše nastavljeno vzmetenje, a potem bi bil manj družinsko uporaben. Takšen, kot je zdaj, lahko prevozi tudi slabe ceste, ne da bi sopotnikom šklepetali zobje. A v ovinkih se vseeno nagiba športno malo, ne preveč izraženo podkrmiljenje pa je z odločnim posegom z volanom, stopalko za plin ali tudi zavorami mogoče spremeniti tudi v podrsavanje zadka, ki je zlahka nadzirljivo. (Vsaj) glede tega je 308 GTi pravi GTI.

Za 'nastope' na stezi je podvozje vseeno premehko, a za nekaj uživaško odpeljanih ovinkov, ko v avtu ni sopotnikov, je povsem primeren – le na to ne računajte, da vas bo na izhodu iz ovinka ob tuljenju in sikanju turbinske pošasti pod motornim pokrovom izstrelilo obzorju naproti. Ne, za to bi potrebovali kakšnega 'konja' več.

Ampak potem bi se bilo treba sprijazniti tudi z (recimo) volanom, ki se hoče vozniku izpuliti iz rok (ali pa vsaj malo cukne sem in tja), nagnjenostjo k vandranju po kolesnicah in med pospeševanjem na slabi cesti, po navadi pa tudi z nadležnim zvokom na daljših poteh in moči primerno porabo. In potem kompromis ne bi bil več tako dober – seveda za tiste, ki ob zmogljivostih pričakujejo tudi vsaj nekaj uglajenosti.

Recimo takole: 308 GTi sicer res ni pravi GTI, je pa zelo dober GT ... Bolj ekstremnim pa bi Peugeot na dušo najbolje pihnil z 250-'konjskim' ali še močnejšim modelom z oznako (recimo) RC. Ah, sanje ... 

bese­di­lo: Dušan Lukič n foto: Aleš Pavletič