Kratek test: Toyota Verso-S 1.33 VVT-i Luna (Prins VSI 2.0)

Tudi v Sloveniji je že nekaj ponudnikov, ki obljubljajo poceni, skoraj zastonjsko vožnjo. Seveda to ni povsem res in tudi sicer je strošek vgradnje, če je ta strokovno narejena, vse prej kot poceni.

A vseeno – ob povprečni rabi avtomobila se prej ko slej izplača! Tudi okolju. Namreč, utekočinjeni naftni plin oziroma avtoplin je energetsko učinkovit in do okolja prijazen energent. Pridobiva se iz zemeljskega plina ali pri predelavi surove nafte. Zaradi lažjega zaznavanja je za običajno rabo odišavljen in je energetsko gledano učinkovitejši od večine drugih energentov (kurilno olje, zemeljski plin, premog, drva itd.). Pri izgorevanju avtoplina so škodljivi izpusti (CO, HC, NOX itd.) v primerjavi z motorji na bencinski pogon tudi do pol manjši.

Uporaba avtoplina v primerjavi z bencinskim motorjem prinaša kar nekaj prednosti: visokooktansko število, hitro uplinjanje in homogeno zmes, daljšo življenjsko dobo motorja in katalizatorja, popolno izgorevanje zmesi plin-zrak, tišje delovanje motorja, nižje stroške goriva ter navsezadnje tudi doseganje večjih razdalj zaradi dveh oblik goriva.

Med sestavne dele kompleta za predelavo spada tudi posoda za gorivo, ki je prilagojena vsakemu vozilu posebej in je vgrajena v prtljažniku ali na mestu nadomestne gume. Prek napeljave, ventilov in uparjalnika se utekočinjeni plin pretvori v plinsko stanje in se prek vbrizgalne naprave, ki je spet prilagojena posameznemu vozilu, dovaja v motor. Z vidika varnosti je plin kot pogonsko gorivo povsem varen. Posoda za utekočinjeni plin je precej močnejša v primerjavi z bencinsko. Izdelana je iz jekla in je dodatno ojačena.

Dodatno sistem varujejo prekinitveni ventili, ki pri mehanski poškodbi napeljave v delčku sekunde zaprejo posodo za gorivo in pretok goriva skozi napeljavo. Tudi sicer je plinska posoda ob nesreči, zaradi svoje lege v prtljažniku, manj izpostavljena kot bencinska, če pa se res zgodi najhujše, ob uhajanju plina in požaru plin gori usmerjeno in se ne razlije tako kot bencin. Zato tudi zavarovalnice ne štejejo pogona na plin v rizično skupino in ne zahtevajo dodatnih plačil.

Plinska predelava je v Evropi že precej utečena stvar, najbolj pa po plinskih napravah posegajo na Nizozemskem, v Nemčiji in Italiji. Tako ne čudi, da za boljše veljajo plinske naprave nizozemskega izdelovalca Prins, ki jih je v Sloveniji v avtomobile prvo vgrajevalo kranjsko podjetje IQ Sistemi. Podjetje vgrajuje omenjene sisteme že približno šest let, zanje pa ponujajo petletno jamstvo oziroma 150.000 prevoženih kilometrov.

Prinsov plinski sistem je treba servisirati na vsakih 30.000 prevoženih kilometrov, ne glede na obdobje, v katerem se prevozi (torej tudi več kot leto dni). Kranjsko podjetje tudi sicer tesno sodeluje z matičnim nizozemskim, tudi na področju razvoja. Tako si v čast štejejo razvoj elek­tronskega sistema za mazanje ventilov Valve Care, ki omogoča popolno mazanje ventilov v vseh pogojih delovanja motorja in deluje le v kombinaciji z avtoplinsko napravo Prins.

In kako je v praksi?

Na testu smo preizkusili Toyoto Verso S, opremljeno z novim sistemom Prins VSI-2.0. Sistem nadzoruje nov, precej zmogljivejši računalnik, sestavljajo ga injektorji plina japonskega proizvajalca Keihin, ki so bili razviti v sodelovanju s Prinsom, in zagotavljajo vbrizgavanje plina v realnem času oziroma v enakem ciklu, kot bi se vbrizgaval bencin.

V sistemu je tudi uparjalnik z veliko zmogljivostjo, ki zadostuje potrebam sistema za vgradnjo v vozila z motorjem moči do 500 'konj'. Dodaten plus novega sistema pa je možnost kasnejšega prenosa na katerokoli drugo vozilo, tudi če je to druge znamke ali ima motor drugačno moč in prostornino.

Preklop med pogonskim gorivom je preprost in se sproži prek stikala, vgrajenega v kabini. Novo stikalo je preglednejše in s petimi svetlečimi diodami ponazarja še preostalo količino plina. Vožnja na plin se v Versu skoraj ni občutila, vsaj po obnašanju in delovanju motorja ne. Drugače je z zmogljivostmi, ki pa so le za odtenek slabše in tega večina voznikov (in sopotnikov) morda sploh ne bi opazila. Tako pomislekov za predelavo na plin skoraj ni več, razen cene. Plinski sistem Prins VSI stane 1.850 evrov, temu je treba prišteti še 320 evrov za sistem Valve Care.

Strošek je pri cenejših avtomobilih zagotovo visok, pri dražjih zanemarljiv. Predvsem pri avtomobilih s prostorninsko večjimi motorji je predelava verjetno smotrnejša, tudi zaradi ugodnejše cene avtoplina, ki v Sloveniji trenutno znaša med 0,70 in 0,80 evra. Resda je treba upoštevati, da se plina za 100 prevoženih kilometrov porabi od 5 do 25 odstotkov več kot bencina (odvisno od razmerja propan – butan, v Sloveniji večinoma od 10 do 15 odstotkov več), a končni izračun lahko marsikoga preseneti. Seveda pozitivno tiste, ki se vozijo pogosteje, in negativno tiste, ki so na cesti s svojim konjičkom bolj poredko.