Kratki test: Dacia Logan dCi 75 Laureate

Hišo zamenja drago podnajemniško stanovanje, avtomobil je seveda že precej izrabljen, o razkošni poroki in množici paglavcev pa lahko v teh časih samo sanjamo. Otroci so resda zlati, toda to besedo morate vzeti dobesedno.

V Skupini Renault so potrebe prav takih kupcev zaznali že leta 1999, ko so dokapitalizirali romunsko tovarno Dacia in v začetku novega tisočletja ponudili preverjene avtomobile za sprejemljivo ceno. Čeprav Logan nikoli ni bil hit v Sloveniji, sta Sandero in Duster dokazala, da tudi v naših krajih preverjeno in cenovno dostopno nekaj velja. Pri rabljenih avtomobilih je nakup vedno loterija.

Po lanski oblikovni osvežitvi Logana lahko rečemo, da mu v osnovi nič ne manjka, čeprav limuzinske različice niso tako priljubljene kot kombilimuzinske ali kombijevske. Malce osvežena karoserija skupaj s spremenjenimi svetili nedvomno pripomore k boljšemu videzu, čeprav lepotec še vedno ni. V notranjosti so materiali boljši in sestava natančnejša, čeprav smo še vedno zasledili kakšen oster rob na koncu cenene plastike.

Največja zamera gre višjemu položaju za volanom in volanskemu obroču, ki je vsaj za višje moške nastavljen preveč proti armaturni plošči, bolj radodaren pa je Logan s preglednostjo, prostornostjo in udobnostjo. Skupaj z mehkim, toda trpežnim podvozjem ter preveč posrednim volanskim sistemom je Logan zelo preprost za upravljanje, zato ga bodo vzljubile tudi predstavnice nežnejšega spola. Menjalnik je žal samo petstopenjski in pri delovanju malce glasen, zato pa natančen in predvidljiv. Kot prvi avtomobil? Idealen. Za drugi avtomobil v družini? Zakaj pa ne?

Če ne štejemo malce samosvojega položaja za volanom, ki pa se ga kmalu navadite, bi mogoče imel pomisleke le glede varnosti. Saj inženirjem pri Renaultu (ups, Dacii) verjamem, da je pasivna varnost primerljiva s tekmeci in da v osnovi pri Loganu dobiš serijsko štiri varnostne blazine, stabilnostni ESP in pritrdišča Isofix, vendar pa za otroke na zadnji klopi ne moremo dokupiti stranskih varnostnih blazin. Pravite, da smo se še nedolgo tega vsi vozili v takih avtomobilih? To je sicer res, vendar so to bili drugi časi, čeprav številni ugotavljamo, da danes živimo slabše kot nekoč.

Glavna vaba za oči in čutila so bila na seznamu dodatne opreme. Nikar prehitro ne vzdihujte, češ, spet še en avtomobil, ki je poceni le na papirju: dodatna oprema pri Dacii je presenetljivo poceni. Za tempomat boste odšteli le 155 evrov, za parkirna tipala 205 evrov, za usnjen volan 60 evrov, le kovinski lesk barve vas bo stal malenkost več, saj zanjo zahtevajo 400 evrskih cekinov. Največ pozornosti potnikov bo pritegnil sedempalčni (ali 18-centimetrski) osrednji zaslon, ki ukazuje radiu, navigaciji in sistemu prostoročnega telefoniranja. Zaslon je, kot smo že vajeni pri Renaultih, občutljiv za dotik, zanj pa morate odšteti 410 evrov. Zaslon mu kar pristaja in daje tisti občutek prestiža, ki ga do zdaj nismo bili vajeni pri Daciah.

Pri prtljažniku ni presenečenj: sicer razmeroma velika prostornina je malce omejena z ozkim vhodom, drugače pa zlahka gosti vso kramo, ki jo družine običajno vlačijo s seboj na izlete. Turbodizelski motor je preverjen, da bolj ne more biti. V osnovi ima poldrugi liter in zagotavlja na papirju skromnih 55 kilovatov (75 'konjev'), vendar se izkaže s poskočnostjo in uglajenostjo. Samo petstopenjski menjalnik sicer ne pomaga pri zmanjšanju porabe, čeprav z malce več kot šestimi litri na normnem krogu (in ob vklopljenem programu ECO) spada med zmerno žejne.

Dacia je torej ena od najlažjih možnosti, da pridete do novega avtomobila, ki smo ga omenjali v uvodu. Pravite, da Dacie pa ne bi imeli, češ da ni dovolj prestižna, da bi dražili soseda? No, tudi to je tipično slovensko.

Besedilo: Aljoša Mrak