Kratki test: Fiat 500C 1.2 8V Sport

Kakorkoli, na morje grem, in to zgoraj brez, potem pa še v Trst na kavo. Trst je že tradicionalno moj poligon, kjer preizkusim vse jeklene konjičke, ki mi jih s težkim srcem zaupajo avtomagazinovci. Mislim, da je živahno italijansko mesto z gostim prometom, temperamentnimi vozniki, strmimi ulicami in mikro parkirnimi prostori najbolj primeren, če ne kar posvečen kraj za moje služenje Avto magazinu. Fiat 500 seveda ni avto, s katerim bi lahko odprla selitveni servis ali v njem prevažala novofundlandca ter gajbice paradajza – v njem udobno sedita le voznik in sovoznik, slona je lažje pospraviti v hladilnik kot v Cinquecenta, zadaj je treba sedeti pošrek, prečkanje meje v prtljažniku pa v tem primeru definitivno odpade.

Malček pač ni, ni bil in nikoli ne bo gangsterski avto. In ne le to: sumim celo, da bi mi policist pozabil napisati celo kazen, ko bi se z njim spogledala skozi odprto streho. Videz tega avta je namreč otroško nedolžen, kot nalašč za tihotapljenje lizik. Bleščeča zgodovina modrega lepotca se je začela, ko je Mussolini na kavo povabil Giovannija Agnellija, senatorja Kraljevine Italije in šefa torinskega izdelovalca avtomobilov, ter mu naročil, naj izdela avtomobil, ki ne bi stal več kot 500 lir in si ga bodo lahko privoščili tudi delavci. Leta 1936 je tako na ulice Torina zapeljal prvi Topolino, ki so ga izdelovali vse do leta 1955. Hitlerju je bil Miško tako všeč, da je Ferdinandu Porscheju ukazal, naj si izmisli nekaj podobnega, le da malo boljšega.

Danes ne Miško ne Hrošč nista več namenjena delavskemu razredu, a lepoto in lepe občutke, ki pridejo v paketu z modrim dirkačem, je treba doplačati. Toda, v katerem drugem avtu bi se sicer sredi Ljubljane počutila, kot da po francoski rivieri zasledujem Rudolfa Valentina? Najbrž le še v tistem Porscheju, v katerega se je komaj stlačil moj šef. In če tale mašina z oznako Sport na športnika spominja le s športnimi odbijači in velikimi platišči s širokimi pnevmatikami, moram priznati, da v rokah rada držim ta volan in menjalnik. Avto je fajn na otip in pika, sedežne prevleke so čudežno udobne, motor z osemventilsko glavo, 51 kilovati in prostornino 1,2 litra pa prede kot mucek, dokler ga ne prisiliš, da se na avtocesti prilagodi 130 kilometrom na uro ali zagrize v kak klanec. Kar se mene tiče, bi na avtu namesto Sport lahko mirno pisalo Relax. Tisti relaks zgoraj brez, ko te modrček ne žuli in se ne ukvarjaš z gravitacijo, ampak kar malo letiš. In če se že avto sam ne ponaša z visokimi vrtljaji, je zagotovo zvišal obrate mojemu že tako dobremu razpoloženju.

bese­di­lo: Tina Torelli