Kratki test: Mercedes-Benz A180 BlueEFFICIENCY

Prvič smo novi razred A preizkusili konec lanskega leta in vsaj po oznaki je bila to zelo podobna različica, z edinim dopolnilom – CDI. Turbodizelski motor je seveda imel večjo prostornino, a manjšo moč. Pri obeh gre za osnovne motorje, ki jih najdemo v ponudbi tega švabskega izdelovalca. Pri pričujoči bencinski različici pa gre razen motorja tudi sicer za skoraj osnovno različico opreme avtomobila.

Tu nastane najbrž največja težava, ko se morebitni kupec začne zanimati za nakup tako ugledne znamke, kot je Mercedes-Benz. Če se v trgovino podate kar tako, ne da bi se prej oglasili še kje, najbrž ne bo težav, vsaj ne do trenutka, ko boste začeli seštevati cene vsega tistega, kar se vam zdi, da v avtomobilu potrebujete. Od takrat pa najbrž velja tisto, da je treba za nekaj, kar si zelo želite, tudi malo potrpeti.

Najrazličnejše dodatne opreme je na voljo veliko, le da bo zanjo treba kar precej odšteti. Pri našem preizkušenem primerku bi bilo nujno treba dodati še vsaj 455 evrov za boljši radio, s katerim voznik dobi tudi vmesnik bluetooth s povezavo za prostoročno telefoniranje v avtomobilu – kar spada k osnovni varnosti, vsaj če sodimo po tem, da večina za volanom z eno roko drži mobilni telefon ob ušesu! Pa če vam za varnost ni nič mar, ta dodatek omogoča tudi brezžični prenos vaše najljubše glasbe.

Pred kratkim sem v poročilu z vožnje nekega drugega avtomobila zapisal, da se mi je zdelo, kot da sem kaznovan, ker avtomobil ni imel telefonskega vmesnika in tempomata. Podobno velja za Mercedesa A180, saj ni ne imel telefonske povezljivosti ne tempomata. Tega pripomočka Mercedes-Benz za osnovni model sploh ne ponuja, tudi kot dodatno opremo ne. Vožnja z razredom A je torej vsekakor sklepanje kompromisov. Če se za njegov nakup odločiš, pa ti mora biti jasno, da tu pač vse stane nekaj več.

Če sprejmeš vse te pogoje, je zadeva povsem sprejemljiva, A180 se v voznikovih rokah dobro obnaša. Prvi občutek, da motor ni dovolj zmogljiv, se hitro razblini, ko ugotoviš, da je to le vtis, ki ga voznik dobi, ker se štirivaljnik z dodatnim puhalom za polnjenje zraka v valje obnaša dokaj suvereno in vsekakor niti s hrupom ne opozarja nase. Tudi prestavna ročica je prepričljivo tekoča in njeni gibi natančni in hitri. Šumov ali hrupa s ceste v kabino ni veliko. Bolj pa moti, da je tudi osnovno vzmetenje naravnano precej športno in se udobna vožnja na slovenskih cestah konča že po nekaj metrih, saj podvozje večino sunkov izpod koles (z nizkopresečnimi gumami seveda) brez temeljitejšega blaženja prepusti do voznika in potnikov.

Kompromisarska je tudi vožnja štirih ali celo petih potnikov ali pa namestitev otroškega sedeža na zadnjo klop, predvsem zaradi skromnega prostora za kolena ali noge. Zadnjo klop je sicer tudi mogoče prevrniti in prtljažnik povečati, a preseneti majhna zadnja odprtina. Če morebiti komu ni mar prestižnega imena in želi v razred A naložiti celo hladilnik, mu bodo to zagotovo preprečila prtljažna vrata! Seveda proti takšnemu načinu govori še marsikaj pri A-ju, med drugim tudi dokaj žlahten videz notranjosti prtljažnika in avtomobila sploh. Vseeno pa je vsaj videz armaturne plošče skoraj vse razočaral. Zdi se preveč plastična za avtomobil te znamke, a takšno je imel že njegov predhodnik, pa tudi večji razred C se ne more pohvaliti z večjo prepričljivostjo.

Zunanji videz novega Mercedesovega razreda A se tako zdi najpomembnejši argument za nakup avtomobila. Kar navsezadnje ni slabo, čeprav bolj zaleže tistim, ki avtomobil zgolj gledajo, pa ga ne uporabljajo. Razred A je dinamičen in dovolj prepričljiv, to navsezadnje kažejo tudi prodajne številke (predvsem v Nemčiji). Tudi z osnovnim bencinskim motorjem ni nič narobe, celo več, povsem prepriča. Vse drugo pa je potem odvisno od tega, ali ste za prestiž pripravljeni plačati več.

Besedilo: Tomaž Porekar