Kratki test: Mini Countryman Cooper SD All4

In Mini Countryman? Ta največji in najprostornejši med Miniji (pa čeprav se mu je novi petvratni kar lepo približal). Nekakšen maksi med Miniji, torej. In tudi med starejšimi, saj je Countryman star že lepih pet let. Seveda so ga (pred nedavnim) skupaj z bolj 'odbitim', a manj praktičnim Pacemanom tudi prilagodili, a v osnovi ostaja enak. To pomeni, da je precej bolj zanimiv, drugačen, športen, tudi prestižen od bolj plebejskih primerkov tega velikostnega razreda križancev, a hkrati tudi bolj robat in manj udoben kot njegovi premijski tekmeci. Nekaj vmes je, torej.

Prenova za Countrymana ni pomenila velikih tehničnih novosti, šlo je bolj za kozmetične popravke in usklajevanje z modnimi smernicami (z dnevnimi LED­-lučmi vred), in tako v Countrymanu še vedno pogrešamo najsodobnejše asistenčne sisteme (takšne, kakršne lahko brez težav dobimo v BMW-jih), pa LED-žaromete in še kaj. A za to bo verjetno treba počakati na novega Countrymana. Ne glede na leta za Countrymana zlahka zapišemo, da gre za športnika med križanci. Ne sicer po motorju, vendarle je v nosu (njegov najzmogljivejši) turbodizel, ne pa kak resnično zmogljiv turbobencinec, ki si ga lahko omislite v nekaterih premijskih konkurentih, a vseeno.

To dokazuje denimo njegov menjalnik, ki ima natančne, pozitivne gibe, predvsem pa to dokazuje njegovo podvozje. To je čvrsto in ravno zato ne najudobnejše (sedenje zadaj je lahko na kratkih neravninah precej neudobno), a ima takšno podvozje tudi svoje prednosti: skupaj z izjemno natančnim (za ta avtomobilski razred, seveda) volanom, ki ponuja veliko povratnih informacij, se tale Mini odlično znajde pri športnejši vožnji. In nobene potrebe ni, da bi ga gnali do meja zmogljivosti: vse svoje čare to podvozje razkrije že pri, recimo ji, umirjeno športni vožnji. In medtem ko je njegov štirikolesni pogon na asfaltu skoraj neopazen, je na spolzkih podlagah zabaven in zna na zadnja kolesa prenesti dovolj navora, da si voznik lahko predstav­lja, da drsi po sipinah in makadamskih poteh v slogu zmagovalcev relija Dakar.

Motor? Oznaka SD pomeni 143-'konjski' turbodizel, starega znanca, ki so ga ob prenovi dodelali, predvsem za manj hrupa in nižjo porabo. 5,8-litrski rezultat na našem normnem krogu je glede na velikost, maso in štirikolesni pogon dovolj ugoden rezultat (tudi glede na konkurenco), 8,1-litrska testna poraba pa je bolj posledica tega, da je bil v dneh testa sneg in Countrymanove zabavnosti v teh pogojih. Notranjost je (oblikovno) seveda Minijeva klasika. Spredaj bi lahko (razen višjega sedenja) sedeli v kateremkoli Miniju, tudi zadaj ni hudega, prtljažnik je tudi zaradi štirikolesnega pogona med (glede na zunanje mere avtomobila) manjšimi, a zadostuje za normalne (družinske) potrebe.

Pogled na cenik lahko navdušenje sicer malo ohladi: nekaj več kot 39 tisočakov po ceniku stane takšen Countryman, kot je bil testni. Dobrega tisočaka bi sicer lahko prihranili, če bi se odpovedali paketu Wired (ki vsebuje tudi navigacijsko napravo, ki jo ima vse več uporabnikov na svojem pametnem telefonu) in le dodali nekaj infozabavnih malenkosti, a dejstvo ostaja: Mini tudi zaradi cene ni za vsakogar. Ne nazadnje pa ni s tem prav nič narobe.

bese­di­lo: Dušan Lukič