Kratki test: Nissan Juke 1.2 DIG-T Tekna

Saj poznate zgodbo: Juka so namenili mladim, kupovali pa so ga starejši. Mogoče je na prvi pogled položaj absurden, vendar ima korenine v višjem položaju za volanom, kar je starejšim pisano na kožo. Če k temu dodamo manjšo uporabnost, saj starejši v nasprotju z mladimi ne potrebujejo toliko prostora, dobre izkušnje s starimi Nissani in ne nazadnje denar, ki ga mladina povečini nima, absurdnost dobi svoj smisel.

Pri Nissanu so seveda tudi s tem zadovoljni, saj pravijo, da je kar nekaj kupcev prišlo v njihove prodajne salone, čeprav prej niso imeli avtomobila njihove znamke. Toda skozi zobe kljub temu čisto tiho priznavajo, da je bil Juke mišljen predvsem za mlade in tiste, ki so mladi po duši. Mogoče pa je več takih?

Oblikovno prenovljeni Juke nadaljuje v smeri, ki bi ji malce v šali lahko rekli – biti viden. Kako bi si sicer razlagali vpadljivo rumeno barvo, kot bumerang oblikovana svetila in pripomočke, ki se jih ne bi sramovali niti prestižnejši avtomobili?

V mislih imamo vrhunsko opremljenost s kamerami (vzvratna vožnja, ptičji pogled), sistem proti mrtvim kotom, pomoč pri vož­nji po prometnem pasu, usnje ... Toda pogovor v uredništvu takoj razkrije tudi njegove šibke lastnosti. Vsi, še posebno višjerasli vozniki, bi takoj zamenjali ptičjo perspektivo za vzdolžno pomičen volanski obroč, sopotniki pa ogromno panoramsko streho za dvodelno samodejno klimatsko napravo, saj je imel le enodelno.

Skupaj s potniki pa so tudi naključni firbci pohvalili rumene dodatke v notranjosti, čeprav ima ta rešitev tudi temno stran: prvič, prednja potnika s koleni drsata ob plastiko pred prestavno ročico, kar je že na novem testnem avtomobilu pustilo posledice, in drugič, rumena se ob sončnih dnevih preveč zrcali na steklih in moti voznika. Lepo pa je, o tem ni dvoma, sploh če dodamo zraven še rumene šive na usnjenem volanskem obroču, v enakem materialu odeti prestavni ročici, sedežih in notranji oblogi vrat.

Notranjost tega avtomobila je sicer bolj utesnjena, so pa pri novincu povečali prtljažnik, ki ima zdaj 354 litrov. S pomično desko (dvojni prostor!) lahko ustvarite tudi povsem ravno dno, kar pride prav takrat, ko je treba prepeljati kakšno škatlo ali dve. Več pa jih ne gre noter ... Podvozje je bilo pretrdo, piš okoli karoserije pa je postal moteč že kmalu po 130 kilometrih na uro. Toda 1,2-litrski turbomotor je res poskočen, zraven pa razvaja še s tistim fffjuu, fffjuuu, ki ljubiteljem športnih avtomobilov dviguje kocine. Žal je njegov domet v najboljšem primeru zgolj okoli 400 kilometrov, saj je bila naša povprečna poraba goriva 8,5 litra, na normnem krogu pa smo jo zmanjšali na še vedno ne najboljših 6,3 litra.

Kje ste torej mladi, se še vedno sprašujejo pri Nissanu. Potem pa pravijo, da mladina kupuje (le) z očmi. Ste prepričani?

Besedilo: Aljoša Mrak