Kratki test: Nissan Micra 1.2 Accenta Look

Je že tako, da nekateri avtomobili, četudi so nenavadne oblike, preprosto navdušijo. Se spomnite Fiatove Multiple prve generacije ali Renaultovega Twinga? Bila sta tako zelo posebna, drugačna, da so ju ljudje oboževali. Potem je prišla prenova in ljubezni je bilo v trenutku konec. Nekaj podobnega so japonski oblikovalci naredili Nissanovi Micri. Tisti Micri, ki se je rodila daljnega leta 1983, torej natanko pred 30 leti. Bila je, predvsem v tretji generaciji, oblikovno posebna, drugačna, za marsikoga ne ravno najbolj posrečena, celo neprivlačna.

A v tem je bil njen smisel, njeno bistvo. Bila je dovolj drugačna, da je ob omenjenih nasprotnikih prepričala številne kupce, ki so jo vzljubili. In teh ni bilo malo – v vseh teh letih se je za Micro odločilo več kot šest milijonov kupcev, kar je za tako majhen avtomobilček, ki ni ravno pogosta izbira za ogromne flote različnih podjetij, zagotovo velik uspeh. Micra je v teh treh desetletjih odigrala pomembno vlogo v svojem avtomobilskem razredu in je bila leta 1993 celo okronana z naslovom evropskega avta leta.

Še bolj pa je navdušila Micra tretje generacije, čeprav je ostala brez naslova: povsem drugačna oblika, globoko v karoserijo potisnjena in izbuljena žarometa, kolesa tik pri koncih karoserije in z rekordno majhnim obračalnim krogom. Ker je bilo to obdobje pojavljanja majhnih kabrioletov s trdo streho, je bila od leta 2005 tudi Micra na voljo kot C+C (kupe/kabriolet), a zadnjo različico raje pozabimo. Tako kot ni pretirano, vsaj oblikovno ne, navdušila zadnja, četrta generacija, ki je luč sveta ugledala leta 2010. In če dobro pomislimo, ni navdušila niti Nissanovih vodilnih kadrov, ki so ukazali oblikovno prenovo zgolj po dobrih dveh letih.

A tudi ta ni prav obsežna. Največ sprememb je Micro doletelo na prednjem delu, ki je skoraj povsem nov, saj je dobila nove luči, odbijač in masko, ki Micro oblikovno precej približa drugim hišnim modelom. Nekaj sprememb je tudi na zadku, novi so (LED) luči, odbijač in pokrov prtljažnika. Na voljo so tudi nova 15- ali 16-palčna aluminijasta platišča. V notranjosti je prenova zajela merilnike, sredinsko konzolo in notranje obloge vrat.

Čeprav Micra ni velik avtomobil, se v njej povsem zadovoljivo sedi, tako na prednjih dveh sedežih (voznikov je sicer za visokorasle (pre)visoko nasajen, za majhne dame pa ravno prav) kot na zadnji klopi, kjer je v nasprotju z nekaterimi malčki uradno prostora za tri potnike. Hkrati so bili ob zadnji prenovi dodani številni tehnološki in oblikovni dodatki (steklena streha, navigacija, sistem za pomoč pri parkiranju ...), ki pa so večinoma na voljo za doplačilo in jih tako tudi testni avtomobil ni imel.

Oprema Acenta look je tretja po vrsti od petih in med drugim ponuja: 15-palčna platišča, električno zložljivi in ogrevani vzvratni ogledali, odbijače v barvi karoserije in strešni spojler, ko je govor o zunanjosti, v notranjosti pa samodejno klimatsko napravo, povezljivost bluetooth, naslon za roko voznika, radio CD in upravljanje le-tega prek tipk na volanu ter tudi tempomat. Zanimivo, ta na avtocesti dopušča največjo nastavljeno hitrost 144 km/h, čeprav zmore Micra 170 km/h. Za to je zaslužen že znani 1,2-litrski trivaljnik z 80 'konji'.

Motor se v poplavi novodobnih litrskih motorčkov zagotovo ne uvršča v sam vrh, saj je njegovo delovanje precej glasno, ne navduši pa niti njegova poraba bencina. Med običajno vožnjo poraba bencina brez težav preseže sedem litrov na 100 kilometrov, tudi normna s 5,2 litra na 100 kilometrov ni prav majhna. Po drugi strani pa motor ne kaže podhranjenosti, je dovolj zmogljiv in prožen, da ste z Micro tam, kjer se najbolje počuti, torej v mestu, brez težav povsem konkurenčni. Pa naj bo to pred semaforjem v prvi ali pa v drugi, tretji ali peti vrsti.

Besedilo: Sebastjan Plevnjak, foto Saša Kapetanovič