Kratki test: Opel Insignia 2.0 CDTI (103 kW) Cosmo (5 vrat)

Sicer ne bi radi bili krivični, a ne bomo se veliko zmotili, če Oplov preporod in predvsem zasluge zanj večinoma pripišemo kar Insignii. Seveda so svoje prispevali tudi drugi modeli, kot so Mokka, Astra in navsezadnje Cascada, a najbolj zaželen Opel je vendarle Insignia. In spet bomo ponovili: to ni čudno, saj so pred dobrimi štirimi leti v Rüsselsheimu ob predstavljanju zametkov novega avtomobila srednjega razreda zatrdili, da so vanj vložili vse svoje znanje in izkušnje. In nastala je Opel Insignia ter upravičila pričakovanja. Pravzaprav jih je za marsikoga celo presegla, pa tu ne mislim zgolj na osvojeni naslov evropskega avta leta 2009, ampak bolj na vse preostale naslove z vsega sveta, ki so jasno pokazali, da so pri Oplu na pravi poti, predvsem pa da je njihov izdelek odlično sprejet ne le v Evropi, ampak povsod, kjer se je pojavil oziroma prodajal.

Nič drugače ni s prenovljeno Insignio. Ne spomnim se, kdaj se je nazadnje toliko ljudi obračalo za avtomobilom, sploh ker ta ni posebna novost ali celo nov model. Dobro, nekaj bom razčistil takoj: pri Oplu trdijo, da je 'v igri' nova Insignia, mi bomo rekli, da je prenovljena. S tem ne mislimo nič slabega, a že oblikovnih sprememb je tako malo, da o novem avtomobilu ne moremo govoriti, sploh ker je bila testna Insignia petvratna različica.

In zgolj po štirih letih življenja ta avtomobil niti ni potreboval večje prenove. Zato pri Oplu niso zapletali, ampak so spremenili tisto, kar ni ugajalo, in pustili, kar je bilo odlično. Tako je oblika ostala skoraj enaka, dodali so ji zgolj nekaj lepotnih popravkov in ji namenili nove luči. Ja, tudi te so slovenske, in čeprav je podjetje v nemški lasti (Hella), bomo rekli, da jih delajo v slovenskem Saturnusu. V novi podobi se Insignia pohvali s prepoznavno in nižjo masko, ki pripomore k dejstvu, da je Insignia eden izmed najbolj aerodinamičnih osebnih avtomobilov na trgu, s količnikom zračnega upora in vrednostjo Cd zgolj 0,25.

Več sprememb je doletelo notranjost avtomobila, predvsem voznikov delovni prostor, ki je zdaj preprostejši, preglednejši in lažji za upravljanje. Temeljito so prenovili tudi sredinsko konzolo, kjer so odstranili preštevilne gumbe in funkcije ter jo odločno poenostavili. Na njej je ostalo zgolj nekaj gumbov oziroma stikal, z njimi pa se hitro, preprosto in intuitivno upravljata tako celoten informacijsko zabavni sistem kot klimatska naprava. Informacijsko-zabavni sistem iz družine sistema IntelliLink se lahko upravlja prek barvnega osempalčnega zaslona, tudi občutljivega za dotik, prek stikal na volanskem obroču, z glasovnim upravljanjem ali prek novosti – drsne ploščice, nameščene na sredinski konzoli med sedežema, ki je prav tako občutljiva za dotik in prepozna celo pisavo, ko drsimo s konico prsta po njej.

Dodatno so optimizirali še merilnike na armaturni plošči, dodali osempalčni visokoločljivostni barvni zaslon, ki lahko prikazuje klasične merilnike, kot so tisti za hitrost, vrtljaje motorja in polnost posode za gorivo, v neposrednem vidnem polju voznika pa lahko prikazuje še detajle navigacijske naprave, uporabe pametnega telefona in podatke delovanja avdionaprave. Tudi upravljanje centralnega sistema je preprosto, prav tako vzpostavitev povezave z mobilnim telefonom itd.

Testna Insignia je imela pod motornim pokrovom dvolitrski turbobencinski motor, ki se s svojimi 140 'konji' uvršča v zlato sredino celotne ponudbe. Ni najposkočnejši, a je, tudi po zaslugi dobrega sistema start-stop, nadpovprečno varčen. V primerjavi s starejšimi Oplovimi dizelskimi motorji je precej tišji, tudi njegovo delovanje je veliko bolj umirjeno. Posledično je zaželena tudi takšna vožnja. Insignia ni dirkalnik, je spodoben osebni avtomobil, ki se sicer ne boji hitrejše vožnje po ovinkasti cesti, a je tudi ne ljubi preveč. In če to vsaj malo upoštevamo, se motor odkupi z majhno porabo goriva, ki je na našem normnem krogu znašala zgolj 4,5 litra na 100 kilometrov. Lepo, počasi, z užitkom ...

Besedilo: Sebastjan Plevnjak