Kratki test: Opel Insignia Sports Tourer 2.0 CDTi Biturbo Cosmo

Skoraj 200 'konjev' bi še pred nekaj leti v avtomobilu tega razreda označili za športnost. Seveda, če bi bili bencinski. A v tem primeru je biturbo – dizel in kljub 400 njutonmetrom navora je takšna Insignia daleč od tistega, kar denimo ponuja njena sestra z oznako OPC. Tista si zasluži oznako športnik. In ta? Ta pa je za tiste, ki ne iščejo absolutne športnosti, ampak uglajeno zmogljivost, najboljša Insignia. Motor je odličen tam nekje od tisočaka in pol vrtljajev dalje – in če smo pred letom in pol zapisali, da bi si morda želeli nekaj več odzivnosti pod to številko, nam tega tokrat ni treba.

Ne zato, ker bi se motor spremenil, ampak zaradi samodejnega menjalnika. Res je, pomaga tudi dejstvo, da navor ne prispe v sunku, ampak lepo zvezno narašča, a vseeno je prav samodejni menjalnik tisti, ki takšni Insignii da še tisti delček uglajenosti in prepričljivosti, ki manjka različici z ročnim menjalnikom. Poleg tega je zvočna izolacija dovolj dobra, poraba pa na koncu kljub avtomatiki še vedno ugodno nizka – na testu se je v povprečju ustavila pri nekaj manj kot osmih litrih, kar je enako kot pred letom dni. In normni krog?

Glede na zmogljivosti in maso avta je 6,4 litra dober rezultat. Podvozje bi lahko bilo nekoliko mehkejše (ali pa bi lahko gume imele nekoliko višji presek), saj se do potnikov prebije preveč udarcev (predvsem kratkih, ostrih) s ceste. A to je pač cena, ki jo je treba plačati za športni videz avtomobila in nekoliko boljšo lego na cesti ter še dovolj dober občutek na volanu za to, kaj se dogaja s prednjimi kolesi. Sports Tourer pomeni dovolj prostora v lepo obdelanem prtljažniku (minus: dvotretjinsko deljiva zadnja klop se deli tako, da je manjši del na desni, kar je nenaklonjeno uporabi otroškega sedeža), dovolj prostora na zadnji klopi in seveda udobno počutje spredaj. In ker je imela testna Insignia oznako Cosmo, to pomeni tudi, da pri opremi niso skoparili.

Če k temu dodamo še za osem tisočakov doplačil, med njimi odlični biksenonski žarometi in delno digitalne merilnike pa navigacijo, usnjeno oblazinjenje ter električno odpiranje prtljažnika (to je počasno in se ne ustavi, če vrata ob kaj zadenejo), je jasno, da je za dobrih 36 tisočakov (toliko je cena tako opremljene Insignie z uradnim popustom) kupčija kar dobra. A ne več tako dobra, kot bi zapisali še pred letom dni, saj konkurenca ne pri opremi (predvsem asistenčnih sistemih) ne pri ceni ne počiva.

bese­di­lo: Dušan Lukič