Kratki test: Opel Vivaro Kombi L1 H1 1.6 CDTi (103 kW)

Opel Vivaro Combi je rezultat tesnega sodelovanja z Renaultom in pravzaprav nadaljevanje uspešne zgodbe izpred več kot 10 let. Ker žanje dobre kritike in predvsem tudi prodajne rezultate, je precej logično, da je tudi povsem prenovljeni Vivaro enak kot Renaultov Trafic z drugačno masko na nosu, dnevnimi LED-lučmi in značko na volanu. Vsem skeptikom in dvomljivcem lahko takoj povemo, da v tem ni nič slabega, saj imamo na koncu največ od takega sodelovanja prav mi uporabniki. Vivaro je namreč še boljši od predhodnika in pomeni v tem segmentu zelo zanimivo izbiro za vse, ki potrebujejo kombi, ki je lahko potniški minibus ali pa super prilagodljiv trpežni enoprostorec, v katerega je mogoče spraviti ogromno prtljage, in to v kombinaciji z eno ali dvema vrstama potniških klopi.

Klopi se namreč lahko hitro odstrani, saj je sistem pritrjevanja s potegom ročice preprost, le en dodaten par rok potrebujete pa gre. Da bi sami dvigovali veliko klop, je malce tvegano za notranjost kombija in predvsem za hrbtenico. Z odstranjeno zadnjo klopjo se že tako ali tako velik prtljažnik, ki je pod pokrovom oziroma polico prtljažnika, seveda izjemno poveča in vanj lahko natovorite goro prtljage ali pa denimo štiri, nekoliko na silo celo pet koles za divjanje po gorah in kolesarskih parkih in že imate odličen razlog za povabilo kolegov na aktivno druženje. Skratka, vsi adrenalinski navdušenci, kajtarji, deskarji, kolesarji ali celo motokrosisti lahko vanj zložite prav vse. Za prevoz sedmih potnikov in voznika z osnovno prtljago v velikosti letalskih kovčkov je prostora povsem dovolj in lahko rečemo, da bodo potovali zelo udobno.

Kajti klopi oziroma sedeži, ki imajo tudi pritrdilna mesta ISOFIX, so dovolj kakovostno oblazinjeni, da bodo vsi sedeli udobno tudi na večurnem potovanju. Za zares največje udobje po vzoru avtomobilskih enoprostorcev bi tako lahko zahtevali le posamezne sedeže s polno nastavljivostjo naslonjal, tega pa testni Vivaro ni ponujal. Ko omenjamo udobje in sedeže, moramo pohvaliti tudi enostavno vstopanje skozi stranska drsna vrata do prednje in zadnje klopi. Tudi prezračevanje je dobro izpeljano, saj se potniški prostor dodatno hladi oziroma greje skozi reže na stropu. Potniški del ima sicer svoj, ločen klimatski sistem. Za voznika je v novem Vivaru zelo dobro poskrbljeno. Sedi se zelo udobno, pri roki pa so tudi vsa stikala in prestavna ročica menjalnika, ki je nameščena visoko in s kratkimi gibi med pretikanjem šeststopenjskega menjalnika navduši z natančnostjo.

Ta ob 1,6-litrskem turbodi­zlu z dvojnim turbopuhalom vsekakor povsem zadosti namenu. Navora in moči je namreč dovolj, da Vivaro povsem po avtomobilistično pospeši, ko je treba prehiteti počasnejše vozilo ali se pognati v daljši klanec na avtocesti. Tudi polno naložen kombi štirivaljni motor s 140 'konji' zelo prepričljivo premakne z mesta. Kako dobro je razporejen navor, pove že podatek, da 340 njutonmetrov navora motor doseže že pri samo 1.500 vrtljajih na minuto. Zato motorja nikakor ni treba priganjati v višje vrtljaje, temu primerna pa je tudi poraba goriva. Z nekaj pozornosti na opozorila, kdaj je treba pretakniti prestavo višje ali nižje, in če govorimo o vožnji po podeželskih cestah, se poraba spusti na 6,5 litra, s kombinacijo avtoceste pa naraste za slab liter. Testno povprečje je sicer bilo 7,6 litra na 100 kilometrov.

S polno posodo za gorivo lahko tako brez težav prevozite 1.000 kilometrov. Razveseljivo je tudi dejstvo, da ob dinamični vožnji kljub priganjanju motorja porabe ne naraste na deset litrov ali več, ampak ostaja v razponu tja do devetih litrov na 100 kilometrov. Vivaro s svojo zanesljivo lego na cesti namreč lahko potuje tudi zelo hitro, kar je pravzaprav kar manjše presenečenje. Ob dejstvu, da ni tako zelo prevelik, da ga ne bi stlačili v večje parkirno mesto, saj meri manj kot pet metrov v dolžino, je lahko uporaben tudi kot zelo velik družinski avtomobil. Večji, udobnejši, z zelo dobrim motorjem in zmerno porabo novi Vivaro uspešno nadaljuje zgodbo, ki jo je pred daljnimi 13 leti začel njegov prednik.

bese­di­lo: Slavko Petrovčič