Kratki test: Peugeot 508 2.0 BlueHDi 180 Allure

Pogled v zgodovino sicer pravi, da je 508 na trgu od leta 2011, kar je videti malce skregano s trditvijo o starejši generaciji. A tu ne gre za leta, gre bolj za ideje. Petstoosmici se vidi, da sodi v generacijo avtomobilov, ki še ni bila zasnovana s sodobno povezljivostjo in digitalnim prikazovanjem podatkov v mislih. Nad sredinsko konzolo je barvni LCD, ki pa je manjši, kot bi pričakovali (le 18-centimetrski), uprav­ljanje z večprstnimi gestami je le želja, zaslon med merilniki je le enobarven, povezljivost s pametnimi mobilniki zelo omejena, saj 508 ne pozna AndroidAuta ali Apple CarPlaya (zato je treba nalagati aplikacije iz bolj revne Peugeotove trgovine z njimi na sistem v avtu, namesto da bi uporabljali aplikacije s pametnega mobilnika).

Celotna izkušnja je bolj analogna kot digitalna, in to v času, ko so nekateri konkurenti naredili digitalni korak naprej. Še en razlog, da 508 rečemo gospod, torej tisti gospod, ki sicer uporablja mobilnik, a se še ni sprijaznil s pametnimi mobilniki in vsem, kar ti ponujajo. Zdaj, ko smo razčistili, zakaj je 508 gospod po slabši strani, se lahko lotimo še druge strani – denimo odličnega dvolitrskega turbodizla, ki je s 180 'konji' več kot dovolj zmogljiv, da je tak 508 med najhitrejšimi tudi na avtocesti, in ki po drugi strani zagotavlja ugodno nizko porabo.

Čeprav moč na kolesa prenaša klasični samodejni menjalnik (kar je s stališča porabe pač slabše kot na primer dvosklopčna tehnologija), je bila poraba na normnem krogu ugodnih 5,3 litra, testna pa kup kopici hitrih avtocestnih kilometrov, med katerimi se je ta 508 počutil kot doma, tudi ugodnih 7,1 litra. Ob tem se motor (in njegova zvočna izolacija) lahko pohvali tudi z uglajenostjo, mirnim tekom in zmernostjo pri količini hrupa, ki se prenese v kabino. Na trgu so tudi veliko glasnejši konkurenti. Podvozje je naravnano predvsem na udobje, ki je bilo zgledno kljub 18-palčnim doplačilnim platiščem in primerno nizkopresečnimi gumam.

Večkrat se nam zgodi, da zapišemo, da bi bilo bolje, če bi ostali kar pri serijskih manjših platiščih in gumah z višjimi boki, a tu je kompromis med videzom (ter lego na cesti) in udobjem dober. Enako velja za voznost: tak 508 seveda ni športnik, sta pa njegovo podvozje in krmiljenje dokaz, da pri Peugeotu še vedno znajo zadeti sredino med športnostjo in udobjem. Le na kratkih ostrih prečnih grbinah se tresljaji lahko prenesejo do kabine, pa še to je posledica tega, kar smo zapisali nekaj vrstic vi­šje: doplačilnih platišč in gum. Vzdolžni pomik voznikovega sedeža bi lahko bil za voznike, višje od 190 centimetrov, nekoliko daljši, a v celem se nad izkušnjo v kabini ne gre pritoževati ne spredaj ne zadaj. Prtljažnik je velik, a ima seveda tipično limuzinsko omejitev – manjšo odprtino za dostopanje vanj in omejeno povečljivost. Če vas to moti, posezite po karavanu.

Oprema testnega 508 je bila bogata, ob serijski ravni Allure je imel še usnjeno oblazinjenje, projicirni zaslon, JBL-ovo ozvočenje, sistem za nadzor mrtvega kota in glavne žaromete v LED-tehnologiji. Zadnje bi lahko s seznama opreme tudi izpustili, saj stanejo kar 1.300 evrov, voznika, še posebno pa nasproti vozeče, pa znajo spraviti ob živce z zelo izraženim modro vijoličnim robom (kar smo letos opazili tudi na testnem 308). So sicer močne in svetijo dobro, le da vse, kar osveti ta rob, odseva modrikasto – pa boste bele odsevnike ob cesti ali odseve iz steklene avtobusne postaje pogosto za trenutek zamenjali za, denimo, modre lučke vozila na nujni vožnji. Bogata oprema seveda pomeni tudi bogato ceno, zastonj kosila pač ni: takle 508 po ceniku stane okoli 38 tisočakov. Ja, še enkrat gospod.

bese­di­lo: Dušan Lukič