Kratki test: Renault Scenic Bose Energy DCI 130

Najprej je treba povedati, da je Renaultovemu oblikovalskemu oddelku videz avtomobila odlično uspel. Zunanjost je res markantna in najbrž se skoraj vsem opazovalcem zdi lepa in sprejemljiva. Te res ne moremo prav nič grajati, naš preizkušeni primerek pa je bil še tisti z zlato rumenim loščem in črno streho, kar se mu še bolj poda. Ob takšni zunanjosti pričakuješ superiorno notranjost, saj je bil Scenic do zdaj prav pri tem merilo za vse druge. A zdi se, da so se oblikovalci preveč posvetili estetiki, uporabnost pa so malenkostno zanemarili. Za voznika in sovoznika je pravzaprav še vse tako, kot mora biti – prostora je dovolj, uporabnost pa nadgrajuje pomična konzola, kamor lahko spravimo marsikaj, uporabimo jo lahko tudi kot komolčnik. Sprednji sedeži se zdijo na prvi pogled zelo sprejemljivi, a malce obilni. Ker imata sprednja sedeža na preobilnih naslonjalih še zložljivi mizici, je presenetljivo malo prostora za kolena višjeraslih potnikov na zadnjih sedežih. Tukaj celo pohvalno zajeten vzdolžni pomik ne pomaga veliko. Seveda pa voznik in potniki ne bodo imeli preglavic s spravilom prtljage, prostor zanjo je primerno velik in prilagodljiv, tu se Scenic izkaže s preprostim prevračanjem sedežnih naslonjal z enim samim gumbom, žal pa se je možnosti prevoza daljših predmetov s prevrnitvijo sprednjega naslonjala treba odpovedati na račun električne nastavitve ter masažne funkcije sedežev, kar je sicer opcijski dodatek. Najdražja in najpopolnejša stopnja z oznako Bose zares ponuja kar sprejemljivo opremo, tudi avdiosistem, po katerem je dobila ime. Razen te, za marsikoga ne tako pomembne opremske postavke, so tu zelo sprejemljivi žarometi LED (ki so sicer tudi sestavni del opreme z oznako Edition One). Marsikaj o uporabnosti za Scenic velja tako, kot smo že zapisali ob testu njegovega večjega brata, Grand Scenica (Avto magazin, 4 – 2017).

Ko omenjam različne postavke opreme, je treba omeniti, da marsikomu ni ravno razumljiva Renaultova politika povezave nekaterih varnostno zelo pomembnih opremskih pritiklin v celoten paket z drugimi, ki niso nujno potrebne. Tako mora kupec izbrati celoten opremski paket, pa čeprav išče le nekatere postavke v njem, kar lahko zelo podraži avtomobil. Ob tem je zanimiv pristop, da pri Scenicu lahko izbirate manj zmogljive opreme le v kombinaciji z manj bogato opremo, če želite bogatejšo, se morate odločiti tudi za zmogljivejši motor. A ob tem je vendarle treba zapisati, da Renault v Scenicu sodobno elektronsko varnostno opremo, kot so pomočnik pri zaviranju v sili, opozorilnik in aktivni preprečevalnik pred naletom ter prepoznavanje pešcev ali pomočnik za prepoznavo prometnih znakov zagotavlja že v osnovni različici. Tudi za to, da je že v osnovni različici radio z bluetoothom ter vtičnicama za USB in AUX, je treba Renaultovce pohvaliti, pri marsikateri drugi znamki to še vedno ni samoumevno.

Povsem sprejemljive so se zdele zmogljivosti motorja, ki je v vseh pogledih primeren za takšen avto, kot je Scenic (z maso nekaj več kot poldrugo tono). Manjše presenečenje v primerjavi z Grand Scenicom (ki je imel sicer enako velik, 1,6-litrski turbodizelski motor, a je imel večjo moč) pa je bila višja povprečna poraba kot pri slednjem. Je bilo treba zaradi manjše moči bolj pritiskati na plin? Na to vprašanje žal povsem točno ni mogoče odgovoriti. Iz uradnih podatkov o porabi v mešani vožnji lahko povzamemo le, da bi moral biti zmogljivejši motor za malenkost slabši glede povprečne porabe. Tako lahko to razliko pripišemo zgolj drugačnemu načinu vožnje, morebiti pa možnostim serijskih toleranc pri meritvah.

Če kdo pri Scenicu mogoče ne bo toliko zadovoljen s tem, kar ponuja glede uporabnosti, pa naj omenimo, da je zelo zadovoljil, kar zadeva vozne užitke. Tudi večja (20-palčna) kolesa niso poslabšala vtisa o udobju, zelo pa prepriča tudi lega na cesti.

Scenic je tako spremenil svoj značaj. Bo to zmanjšalo njegove prodajne možnosti? Pravzaprav najbrž nič bolj kot dejstvo, da imajo modni križanci zdaj večje možnosti prodaje kot enoprostorniki. Se mora zato Scenic najbolj bati Kadjarja?

besedilo: Tomaž Porekar · foto: Saša Kapetanovič