Kratki test: Seat Leon ST 1.6 TDI (77 kW) Style

Pri prej omenjeni domači konkurenci bi težko našli kakšno slabost, vendar je večina opazovalcev iz našega uredništvu ter mimoidočih na cesti s pogledi dala vedeti, da jim je novi Leon všeč. Tudi s povečanim, kar 587-litrskim osnovnim prtljažnikom družinske različice, saj se prikupna zaobljenost prednjega dela nadaljuje tudi proti zadku. In nikar se ne bojte, s prikupnostjo pojave niso žrtvovali uporabnosti, saj je strop še vedno primerno daleč in prtljažnik brez motečih robov na spodnjem delu. Videti že, kaj pa biti viden? Za to so zaslužni žarometi, ki so povsem v LED-­tehnologiji.

Torej ne samo dnevne luči, ampak tudi nočna osvetlitev spredaj in zadaj. Edina slabost tega sistema je, da spada med dodatno opremo, saj morate pri nakupu obkljukati rubriko LED-paket ter nasmejanemu prodajalcu nameniti dodatnih 1.257 evrov. Vsota ni majhna, je pa na dolgi rok (upoštevajoč večjo varnost, prijaznost do oči, ekonomično delovanje in skromno vzdrževanje) vsekakor nakup, vreden premisleka. Podobno velja za paket Design, v sklopu katerega dobite 17-palčna aluminijasta platišča, parkirna tipala spredaj ter zadaj, dodatno zatemnjena stekla zadaj in sistem Media System Plus: ko je treba odšteti dodatnih 390 evrov (akcija!), te v prvem trenutku nakup mine, vendar boste ta denar pri prodaji rabljenega vsaj v določeni meri dobili nazaj. Saj veste, večja platišča so lepša (ne prispevajo pa k udobnejši vožnji!) in parkirna tipala so pri tako velikem avtomobilu že nuja, brez sodobnega infozabavnega sistema pa tako ne znamo ali moremo več živeti.

In v prihodnosti bo povezljivost le še bolj izražena. Turbodizelski 1,6-litrski motor spada v ponudbi med šibkejše, vendar tudi varčnejše. V kitajski restavraciji bi ga na kratko poimenovali sladko-kisla omaka, saj ima precej prednosti, vendar tudi nekaj slabosti. Med prednosti brez dvoma sodi poraba goriva, saj smo na normnem krogu porabili zgolj 4,3 litra goriva na 100 prevoženih kilometrov, na daljši poti, v večini na avtocesti, pa tudi skromnih 5,2 litra. Slabost je samo ena, namreč anemičnost (po slovensko slabokrvnost, čeprav tu mislimo bolj na neodzivnost na ukaze stopalke za plin) pri nižjih vrt­ljajih. Ta slabost pride najbolj do izraza pri vožnji v križiščih, ko pri nizkih vrtljajih začnemo pospeševati v novo ulico, in pri mestni gneči, ko je treba večkrat speljati ali rahlo pospeševati v koloni.

Toda zanimivo, čeprav ima le petstopenjski menjalnik, šeste nismo pogrešali zaradi prevelikega hrupa na avtocesti (pri 130 km/h se motor vrti z 2.500 vrtljaji!), ampak bi imeli dodatno prestavo zgolj zaradi krajše prve. Potem motor najbrž ne bi bil več tako slabo odziven, a po drugi strani cena avtomobila prav gotovo ne bi bila tako ugodna. Ergonomija voznikovega delovnega prostora je vrhunska, nad kakovostjo nismo imeli pripomb, za dotik občutljiv zaslon pa tako ali tako sodi v sodobni avtomobil. Tudi pri bolj obremenjenem prtljažniku, ko smo izkoristili izdaten tovorni prostor, ni bilo posedanja zadka, pa tudi podvozje kljub večjim platiščem ni bilo neudobno. Skratka, 27 centimetrov daljša karoserija kot pri petvratni različici je dobila plemenito (družinsko) poslanstvo in verjamemo, da tudi dodatne kupce.

bese­di­lo: Aljoša Mrak