Kratki test: Škoda Superb Combi 2.0 TDI (125 kW) DSG Elegance

Potem ko smo lansko jesen preizkušali petvratno različico prenovljenega Škodinega Superba, je bil zdaj na vrsti še Superb z oznako Combi. Ta je primeren za tiste lastnike, ki jim tedaj, ko se odpravijo na potovanje z avtomobilom, običajno za prtljago primanjkuje prostora. Zelo težko si predstavljam, da bodo imeli podobne težave pri tem Superbu. Torej: Superbova najpomembnejša lastnost je zagotovo prostornost. Že tista dva, ki sedita spredaj, potujeta zares udobno, brez občutka utesnjenosti, to pa velja tudi za dva (ali tri), ki sedijo zadaj.

Kdor prvič sede na zadnjo klop Superba, kar ne more verjeti, koliko je prostora, tudi in predvsem za noge. Tudi če jih želijo prekrižati, ni težava, tisti nekoliko nižje rasti jih lahko celo iztegnejo. A v prtljažniku je za potnike na voljo 635 litrov prostora. Tudi tu se Škoda Superb izkaže kot zelo širokosrčen avtomobil. Ob velikosti prtljažnika (ki ga lahko povečamo še na skupaj 1.865 litrov prtljažnega prostora, kadar ne potrebujemo zadnje klopi) hvalimo tudi prilagodljivost. Če namreč vozimo le manjšo količino prtljage, jo lahko v prtljažnik pričvrstimo na dva načina. S spretnim preklapljanjem dvojnega dna lahko prtljažnik predelimo, lahko pa uporabimo tudi dodatne pripomočke za pritrjevanje prtljage, ki jih namestimo na dve tirnici, nameščeni v Superbovem prtljažniku. Skratka: pri Škodi tudi prtljagi privoščijo nekaj več (a je tak dodatek treba doplačati).

Pa to ne velja zgolj za ta dodatek, tudi električno odpiranje prtljažnih vrat je na seznamu dodatne opreme, to pa je pri preizkušenem Superbu povzročilo kar nekaj težav, saj je električna pomoč odpovedala in je bilo na koncu mogoče prtljažna vrata zapreti le s precejšnjo silo.

Na splošno pa velja posebna hvala kombinaciji močnejšega dvolitrskega turbodizla in šeststopenjskega dvosklopčnega menjalnika (DSG), saj se prav dobro dopolnjujeta. Dobro tudi vplivata, da vozniku s prestavno ročico ni treba skrbeti za iskanje primernih vrtljajev, dodaten športni program pa tudi dobro nadgrajuje udobje lagodne vožnje, kadar se pojavi želja po primerni motorni podpori ob hitrejši vožnji ali varnejšem prehitevanju na običajnih cestah. Pri Superbu sta na voljo tudi podvolanski ročici za ročno pretikanje, a se zdi, da ju voznik pri običajni vožnji – seveda lagodnejši in usmerjeni v udobje – sploh ne potrebuje.

Superbov dvolitrski motor je pravzaprav TDI predzadnje Volkswagnove generacije, nekoliko manj zmogljiv kot tisti zadnjega rodu. A v Superbu vseeno ne čutimo velikega pomanjkanja moči (kar spet seveda velja za tiste, ki se jim ne mudi). Motor se izkaže še pri eni stvari – porabi goriva. Na našem normnem krogu smo namreč dosegli povprečje uradne porabe goriva (5,4 litra na 100 km), kar je bilo ob dejstvu, da smo vožnjo opravili z zimskimi gumami, kar precejšnje presenečenje. Sicer pa je treba zapisati, da se je Superb tudi v povprečju vsega porabljenega goriva na našem testu solidno izkazal – s 6,6 litra na 100 kilometrov.

Nekaj manj zadovoljstva Superb vzbuja pri upravljanju infozabavne opreme. Navigacijski sistem Columbus in priprava za prostoročno telefoniranje sicer dobro delujeta, a je upravljanje zamudno, izbirnike pa je treba kombinirano 'napadati' prek dveh zaslonov, tistega večjega v sredinski konzoli in manjšega, nameščenega med obema merilnikoma v instrumentni plošči. Tudi upravljavskih gumbov je več, tako da si mora voznik vzeti kar nekaj časa, preden razume precej neintuitiven način upravljanja. Na tem področju je nova Octavia že uspešno pokazala, kakšno pot bo treba ubrati, a pri Superbu bo ta del prenove uresničljiv šele pri novem, ki ga lahko pričakujemo čez približno leto dni ali kasneje.

A dobrega počutja in primernega voznega udobja je v Superbu dovolj, da lahko voznik začetne težave z nekaj več prebiranja navodil tudi hitro pozabi. Še toliko bolj, ker je tudi Superbova lega na cesti zanesljiva. Tako lahko sklenemo: preudaren kupec, ki išče prostoren, zmogljiv, a hkrati varčen, predvsem pa udoben kombi, ne more mimo Superba. Pa naj mu je Škoda še tako 'češka'.

Besedilo: Tomaž Porekar