Kratki test: Škoda Yeti Outdoor 2.0 TDI 4x4 Ambition

Češka Škoda preživlja razburljive in predvsem zanimive čase. Samo v zadnjem letu oziroma dveh so prenovili večino svojih modelov in jim poleg vsega dodali še nove modele. Tako brez težav uresničujejo svojo prodajno strategijo, željo po prodaji, ki naj bi v letu 2018 znašala milijon in pol prodanih avtomobilov. Od omenjene številke bo precejšen del obsegala kitajska oziroma azijska prodaja, zanemarljive pa niso (in seveda tudi ne bodo) evropske številke. Te so namreč tudi v Evropi vedno višje.

Celo precej bolj kot v Sloveniji, kar še vedno kaže na to, da smo Slovenci razvajeni in nejeverni. Medtem ko skoraj vsak Nemec že ve, da nad Škodo bdi nemški Volkswagen in da je veliko sestavnih delov skoraj enakih, nas Slovence še vedno motita Škodin znak in dejstvo, da gre za češki avtomobil. No, vsak ima pravico do svojega prepričanja in prav je tako oziroma še dobro, da je tako; sicer ljudje ne bi več kupovali dragih (dražjih) avtomobilov, ko pa bi jim že cenejši ponujali vse, kar potrebujejo. Pri tem je oblika avtomobila seveda izvzeta.

In če nadaljujem kar z njo, bi težko rekli, da Yeti prepriča, ker je lep, čeprav pri Škodi trdijo, da je eden najprivlačnejših kompaktnih športnih terencev na svetu in je od svoje premiere pred štirimi leti več kot presegel vsa njihova pričakovanja. Bolj smiselno se zdi, da je Yeti dovolj drugačen, da je zanimiv. No, po zadnji prenovi je  kar nekaj takih, ki trdijo, da je bil Yeti pred prenovo privlačnejši, predvsem zaradi drugačnih, okroglih luči. A hišni strategiji so podvrženi avtomobili vseh znamk in tako morajo že na daleč razkriti, kateri znamki avtomobil pripada.

Tudi zato je Yetijeva preobrazba temeljila predvsem na novem nosu avtomobila. Novi so maska, odbijač in seveda tudi luči. Te so zdaj tako kot pri večini avtomobilov združene v zgolj dva žarometa, pri čemer je lahko Yeti doplačilno opremljen tudi z biksenonskimi žarometi.

Testni primerek je imel ob imenu zapisano besedo Outdoor, kar pomeni, da se od osnovne, elegantnejše različice razlikuje po drugačnih elementih na sprednjem in zadnjem delu avtomobila, pri čemer so odbijač, ščitnik za podvozje, stranske letve in vratni pragovi iz črne, trpežnejše plastike.

V notranjosti Yetija ni večjih sprememb, a jih tudi ni potreboval. V njem se voznik in potniki brez težav in nepotrebnega prilagajanja počutijo dobro. Položaj za volanom je dober, volanski obroč nastavljiv vzdolžno in prečno, stikala so tam, kjer jih voznik potrebuje. S sedenjem nimajo težav niti potniki na zadnji klopi, pri tem so jim v veliko pomoč pomični (in s prilagodljivimi naslonjali) zadnji sedeži.

V praksi to pomeni pomik naprej, ko potrebujemo prostor v prtljažniku, in pomik sedežev nazaj, kadar potrebujemo prostor za potnike na zadnjih sedežih.

Testni Yeti je imel pod prednjim pokrovom sicer že znani dvolitrski turbodizelski motor, ki pa v kombinaciji s štirikolesnim pogonom ponuja zgolj 110 'konj'. Čeprav nas koncern Volkswagen v zadnjem času razvaja z več moči, bi vseeno težko rekli, da jih je 110 malo ali celo premalo. Za povsem običajno in spodobno vožnjo je namreč moči več kot dovolj, navsezadnje kompaktni terenci niso namenjeni dirkanju. A da ne bo pomote, Yeti se hitre vožnje ne boji, povsem zanesljivo se obnaša tudi med hitrejšo vožnjo po ovinkasti cesti.

Glede na višino avtomobila je nagibanja karoserije precej manj kot pri nekaterih tekmecih, voznikov občutek in nadzor nad avtomobilom pa sta več kot dobra. Zasluge za to imata dobro in učinkovito podvozje ter seveda tudi štirikolesni pogon (Haldex). Pri dinamični vožnji se motor jasno bolj napreza, kar se kaže tudi ali pa predvsem v porabi goriva. Ta morda tudi na našem testu ni bila najmanjša, je pa v zagovor Yetiju vsekakor dejstvo, da je imel turbodizelski motor za sabo zgolj 500 prevoženih kilometrov. Torej je bil še povsem nov in neutečen.

Sicer pa Yeti ne razočara niti z opremo oziroma opremljenostjo. Že v osnovi je avtomobil namreč nadpovprečno opremljen, oprema Ambition pa med drugim vključuje še posebna 16-palčna aluminijasta platišča, dvopodročno samodejno klimatsko napravo, v usnje odete volanski obroč, prestavno ročico in ročico ročne zavore, večopravilni trikraki volanski obroč, zadnja parkirna tipala, shranjevalni prostor pod voznikovim sedežem, tempomat in zračne varnostne blazine za voznikova kolena.

Gledano v celoti, bi Yetiju težko kaj očitali. Vsem nejevernim Tomažem velja povedati še enkrat, da se več kot očitno čuti vpliv nemškega Volkswagna, a na nevsiljiv, drugačen način. In za to je treba Škodi zgolj čestitati.

Besedilo: Sebastjan Plevnjak