Kratki test: Suzuki SX4 S-Cross 1.4 Boosterjet 4WD Elegance

Tudi zato mu je prišla precej prav lanska prenova, ki mu je v primerjavi s predhodnikom, vsaj s sprednjim delom, omogočila precej bolj markanten nastop, za kar je zaslužna predvsem opazna maska hladilnika v bleščečem kromu. Drugod je bilo sprememb manj oziroma te niso bile tolikšne, da bi jih res opazili. Vseeno lahko rečemo, da je Suzuki SX4 S-Cross kljub letom oblikovno dovolj privlačen avtomobil, da pritegne marsikateri pogled.

V notranjosti izstopa predvsem velik zaslon informativno-razvedrilnega sistema, s katerim se je SX4 S-Cross približal sodobni dobi pametnih telefonov (pri nas žal podpira samo jabolčni operacijski sistem) in o katerem smo že v vseh z njim opremljenih Suzukijih do zdaj ugotavljali, da prav dobro deluje. Manj sodoben je preostali del voznikovega delovnega prostora. Merilniki so analogni, zaslonček avtomobilskega računalnika med njimi pa lahko upravljamo zgolj s stikalom ob njih.

SX4 S-Cross je opremljen tudi s precej izčrpnim naborom asistenčnih sistemov, med katerimi naj omenimo predvsem dobro delujoč radarski tempomat in skoraj preveč dobro delujoč sistem za opozarjanje pred naleti, ki v dogajanje sicer poseže, vendar ne prezgodaj, na težave pa zelo zgodaj in živčno opozarja z glasnim in neprijetnim zvokom. In to v tisti od dveh nastavitev, ki je namenjena predvsem mestnemu okolju in ki dovoli, da se z avtomobilom nekoliko bolj približate drugemu avtomobilu. A gre bolj za malenkosti, ki ne vplivajo zares na počutje v avtomobilu.

To je dobro. Čeprav ne spada med največje avtomobile, je SX4 S-Cross zares največji Suzuki, ki ga lahko kupimo v Evropi, kar se kaže tudi v prostornosti, s katero pravzaprav ne razočara. Bolj visokorasli vozniki bi se lahko pritoževali le nad vzdolžnim pomikom njihovega sedeža, ki ga hitro zmanjka, bolj v razrednem povprečju pa se giblje tudi prtljažnik.

Ko gre za pogonski sklop, je Suzuki SX4 S-Cross pravi Suzuki, kar pomeni, da ima zmogljiv štirikolesni pogon, ki kolesom zdrsa ne dovoli kar tako. V samodejnem načinu se navor k zadnjim kolesom razporeja tako, da tega niti ne opazite. A če vam avtomatika ni dovolj, lahko pogon z regulatorjem med sedežema prilagodite tudi zelo spolzki podlagi in prenos moči na vsa štiri kolesa zaklenete. Če si zaželite več dinamike, pa vključite športni način, ki ga motor z veseljem podpre.

Za pogon testnega avtomobila je namreč skrbel 1,4-litrski turbobencinski štirivaljnik, ki je nasledil 1,6-litrski atmosferski štirivaljnik, in svojo moč poskočno razvija v vseh režimih vožnje. S 5,7 litra normne porabe in dobrim litrom več med celotnim testom se je izkazal tudi za dovolj gospodarnega, da ne obremeni preveč družinskega proračuna, ne nazadnje pa tudi okolja.