Kratki test: Suzuki SX4 S-Cross 1.6 VVT CVT Allgrip Elegance

Na pogled je vse lepo! Novi Suzuki SX4 S-Cross je japonskim oblikovalcem prav dobro uspel, prijetna oblika pa se zdi dovolj privlačna. Vendar je pravzaprav brez tistega 'nekaj več', kar bi takoj spodbudilo pogled ali celo navdušenje, kot je to pri Oplovi Mokki ali Škodinem Yetiju. Ta sta tudi najpomembnejša S-Crossova tekmeca. Japonci avtomobile pač oblikujejo na drugačen način ... Vendar je treba priznati, da je takoj pritegnila kovinsko modra barva. A ta lahko nadomesti le nekaj tistega, kar sicer pogrešamo pri oblikovnih potezah.

Kot je pri prvem preskusu Suzukijevega S-Crossa ugotovil že moj kolega Aljoša, je podobno tudi v notranjosti. Oprema Elegance poskrbi, da je odkljukano skoraj vse na spisku želja, kar potrebuje sodobni avtomobilski potnik. Tudi dvoobmočna klimatska naprava je zraven, na primer. Pa trikraki volanski obroč z res številnimi upravljalskimi gumbi. Ob uporabi nato spet nastopi majhno razočaranje, denimo glede povezljivosti mobilnega telefona prek Bluetootha.

Vsaj tu bi pričakoval enostavnost. Pa so tisti, ki mobilni telefon navsezadnje povežejo za prostoročno telefoniranje, lahko zares ponosni, da jim je to uspelo ... Podobno velja tudi za upravljanje potovalnega računalnika z gumbom na instrumentni plošči. Že res, da smo morebiti nergači, ker so te sicer enostavne stvari pri Suzukiju zapletene. Ampak – ali jih vgrajujejo res zgolj zato, da jih lahko odkljukamo na spisku bogate opreme?

Voznik se v tem Suzukiju veliko bolje počuti med vožnjo. Kdor misli, da takle neskončnostopenjski samodejni menjalnik ni pravi, se moti! Že uradni podatek o normni porabi kaže na manjšo porabo s samodejnim menjalnikom v primerjavi z ročnim. Bencinski klasični 1,6-litrski motor in menjalnik CVT sta res dobra kombinacija. Pravzaprav prava izbira za tiste, ki se jim v sodobnem prometu ne ljubi več pretikati ročice menjalnika.

Motor je dovolj zmogljiv, menjalnik pa v običajnem programu deluje brez pripomb. Morebiti bo nekaterim manj všeč zvok delovanja motorja, ki je navadno kar glasen, tudi zato, ker ta ostaja v višjem območju vrtljajev, menjalnik pa si izbira primerno razmerje prenosa. A to morebitno manj sprejemljivo dejstvo ob plačilu natočenega goriva lahko tudi potolaži. S-Cross se glede porabe goriva dobro izkaže in lahko zapišemo, da nikakor ni požeruh. To je potrdil tudi na našem normnem krogu, kjer je razlika do uradnega normnega povprečja nanesla zgolj 0,7 litra goriva.

Če omenimo še nekaj Suzukijevih dobrih plati: ugaja ključ, ki ga obdržimo v žepu, in avtomobil odklepamo, zaganjamo ali zaklepamo z dobro vidnimi gumbi na kljukah vrat ter tistim na armaturni plošči. Tudi prtljažnik je dovolj prilagod­ljiv, z dodatno polico za malenkosti pod dnom in celo zasilnim nadomestnim kolesom spodaj. Zadnja klop je predeljena v razmerju 60 : 40, na desni je ožji del naslonjala. Ta ima sicer dva položaja prilagoditve kota naslona, a najbolj pri tem Suzukiju pogrešamo vzdolžni pomik zad­nje klopi. Potem bi bila prilagodljivost res že skoraj idealna.

Nobenih pripomb nimamo glede zmogljivosti tega Suzukija (seveda v mejah tistega, kar lahko pričakujemo) in je prav prijetno vozljiv ter tudi podvozje prav solidno opravlja svojo nalogo, predvsem vzmeti in blažilniki na naših luknjastih cestah. Kakšen bolj navdušen voznik bi si morebiti le želel natančnejših odzivov volanskega elektroserva. Vodenje je predvsem v srednji legi precej neprecizno, a je res, da pravzaprav tudi to spada k filozofiji tega Suzukija – omogočanju kar se da lagodne vožnje, nekakšni nevpadljivosti. Tak pač je način japonskih snovalcev, ki so se zbrali pri tej znamki.

Besedilo: Tomaž Porekar