Kratki test: Toyota Auris 1.6 Valvematic Sol

Brez kančka slabe vesti lahko potrdimo, kar smo pri tehnično precej drugačni hibridni različici samo sumili: Auris je res dozorel v enakovrednega tekmeca v spodnjem srednjem razredu. Lahko bi celo dejali, da je občutek za volanom zelo golfovski, s tem pa nočemo razjeziti ali užaliti niti privržencev japonske niti nemške znamke. Preizkusite oba pa boste sami videli, o čem pišemo.

In kakšen je ta občutek? Auris je seveda po Toyotino dobro narejen (pustimo ob strani vpoklice, pri Toyoti vsaj priznajo napake, nekateri jih pa skrivajo), zato imaš občutek, da ti bo doooolgo služil. Vrata se ne zapirajo več s tistim 'plehnatim' zvokom, ob katerem se ti je naježila koža, menjalnik tiho in nežno prehaja z zobnika na zobnik, zvočna izolacija potniške kabine skupaj z uglajenim atmosferskim štirivaljnikom pa celo zavaja – seveda v pozitivnem smislu.

Na začetku najinega druženja sem med čakanjem na križišču celo mislil, da ima sistem stop-start, dokler nisem s stopalko za plin preveril, ali je motor še med živimi. In glej ga, hudička, res je delal, vendar v taki tišini in brez tresljajev, da bi mu takoj pripisal sistem, ki samodejno ugaša motor pri kratkih postankih. Pa ga ni imel in Toyoti lahko za uglajenost samo čestitamo. Čeprav ... V želji, da bi 1,6-litrski atmosferski motor s 97 kilovati čim lažje pospeševal, za kar potrebuje idealne motorne vrtljaje, so mu pritaknili šeststopenjski ročni menjalnik s kratkimi prestavnimi razmerji.

Toda namesto da bi bila šesta prestava res 'varčno dolga', se motor pri 130 km/h vrti s kar 3.200 vrtljaji. In prav ta podatek je tudi kriv, da smo na avtocesti v povprečju pridelali kakšen deciliter večjo porabo, kot bi jo sicer pričakovali od uglajeneža. Motor namreč kljub solidnemu podatku o moči ni ravno poskočnež, je pa povsem dovolj za vsakodnevno družinsko tlako.

Tudi 'naš' testni avtomobil je imel, podobno kot hibridna različica, večvodilno zadnjo premo, zato lahko zgolj predpostavljamo, da se bolje odziva na različne podlage od osnovne bencinske različice z 1,33-litrskim motorjem in turbodizelske 1.4. Za občutek, kako dobra je slabša tehnična rešitev, bomo morali očitno še malo počakati, da pri domačem zastopniku znamke Toyota zagotovijo najcenejšega Aurisa.

Ta ima namreč kar dobro ceno ne glede na opremo, ima pa to smolo, da je razmeroma ugoden tudi novi Golf. To pa je boleč trn v peti marsikateremu tekmecu v tem avtomobilskem razredu. Podvozje se kljub polni naloženosti ne poseda, pa tudi volan ne glede na polnost prtljažnika voljno sledi ukazom voznika. Med vzvratno vožnjo malce zmoti slabša preglednost nazaj, saj majhna šipa na vratih prtljažnika (skupaj s skromnim zadnjim brisalnikom) ni ravno za vzor. Zato še kako prav pride pomoč kamere za vzvratno vožnjo, za tiste bolj nerodne pa še polsamodejno parkiranje, kjer voznik upravlja zgolj stopalke, volanski obroč pa upravlja elektronika.

Testni Auris ni imel navigacije, zato pa je imel za dotik občutljiv zaslon, pametni ključ, 17-palčna aluminijasta platišča, tempomat in celo panoramsko strešno okno Skyview, za katero je treba doplačati 700 evrov. Položaj za volanom je tudi zaradi navpično zgrajene armaturne plošče dober, merilniki pregledni in zaradi nove platforme se nad prostornostjo ne bodo pritoževali niti potniki na zadnji klopi. Malce pazljivosti zahtevajo le dnevne luči v meglenih jutrih. Čeprav Auris v predorih samodejno preklopi na nočne luči dovolj hitro, se zgodi, da boste v megli zadaj neosvetljeni.

Druga najšibkejša bencinska različica je le potrdila že videno pri hibridu: Auris je pri tehniki precej napredoval. Ali z drugimi besedami: pri Toyoti delajo vse, da ujamejo Golfa. Ne manjka jim veliko!

Besedilo:Aljoša Mrak