Kratki test: Toyota Auris Touring Sports Hybrid Style

Toyota se s hibridnim pogonom ukvarja že 15 let, a je tale Auris vseeno tudi zanje nekak prvenec, prvič so namreč s hibridnim pogonom opremili kombijevsko različico enega od svojih avtomobilov. Tako pa so si predvsem v Evropi odprli dostop do novih kupcev, saj je tovrstna karoserija edino sprejemljiva prav pri kupcih na stari celini. Sicer pa je hibridni Auris ponovno prepričal, kot že pred pol leta enaka tehnološka rešitev v petvratni kombilimuzini.

Pravzaprav je to avtomobil, ki omogoči tudi alternativo tistim, ki bi jim bil sicer všeč hibridni pogon, a se ne navdušujejo nad Priusom. Tehnološko gre za povsem enakovredne rešitve. Glede obnašanja na cesti pa se zdi Auris ST celo boljši kot Prius, vsekakor pa je vsaj za korak pred tisto večjo, prostorsko Priusovo različico z dodatno oznako Plus.

V vsakodnevni uporabi se izkaže predvsem pri tistih, ki potrebujejo nekaj večji prtljažnik, kot ga ima običajna petvratna različica. Poleg tega zadovolji tudi potrebe po udobju in legi na cesti, malo manj ga lahko pohvalimo le zaradi dokaj povprečnih rezultatov pri zaviranju (kar potrjujejo tudi naše meritve) in zaradi ne najboljšega občutka vodenja avtomobila. Nekaj več natančnosti Aurisovemu elektroservu ne bi škodilo.

Z njim pa bodo predvsem zadovoljni tisti, ki avtomobil uporabljajo večinoma v mestu ali na običajnih cestah. Če ne zaidemo na avtocesto, je Auris lahko izredno skromen pri porabi goriva in rezultati okoli štiri litre (ali nekaj desetink več) porabe bencina niso nedosegljivi, ampak povsem običajni. Če hibridni pogon lahko deluje v optimalnih okoliščinah, torej takrat, ko so pospeški zmerni, ko je ustavljanja veliko, ko vozimo zložno (v koloni) in ko dosegamo hitrosti do 80 km/h, potem se zares izkaže. Bolj na povečanje porabe vpliva hitrejša vožnja po hitrih cestah ali avtocestah, tedaj, ko mora na pomoč večkrat priskočiti bencinski motor. Če tega priganjamo s polnim plinom, nas bo ta na možnost povišanega povprečja porabe sproti opozarjal s kar precej povečanim hrupom (še toliko bolj, ker je sicer Auris izredno tih in nehrupen).

Udobje v Aurisovi kabini je povsem solidno, čeprav si kupec lahko kot alternativo povsem v črno tkanino in plastiko odeti notranjosti omisli le stekleno streho z zvenečo oznako Skyview. Nekaterim bo ta všeč, spet drugi že ob prvih sončnih žarkih strop dodatno zastiramo. Takšna streha je sicer skoraj po vsej dolžini steklena, manjka pa možnost njenega odpiranja. Seveda Toyota ponuja tudi običajno streho iz jeklene pločevine za tiste, ki jim steklena ni všeč (in še prihranijo doplačilo zanjo).

Stopnja opreme Style je precej bogata in tako je bilo z različnimi dodatki v tem Aurisu skoraj odlično poskrbljeno za počutje. Čeprav je navigacija na voljo pri višjem paketu, je nismo pogrešali. Zato pa je otročje lahka povezava prek bluetootha z mobilniki vseh vrst. Tudi priključek za USB in iPod je na dokaj primernem mestu (v nasprotju s tistim v Versu). Malo je čudno le, kako si pri Toyoti predstavljajo polovično 'brezključno' upravljanje. Ključ z daljinskim odklepanjem namreč morate uporabiti, nato pa ga je treba spet spraviti v žep. Aurisa zaženete na gumb. Ob tem je zanimivo tudi, da je potem avtomobil pripravljen na vožnjo, v vsakem primeru spelje z elektromotorjem, bencinski pa začne delovati po potrebi.

Cenovno je tale Auris TS konkurenčen, kar je znova zelo pozitivno Toyotino sporočilo. Hibridizacija je zdaj povsem sprejemljiva!

Besedilo: Tomaž Porekar