Kratki test: Volvo XC 60 D5 AWD Summum

Minilo je že kar nekaj časa, odkar smo imeli priložnost za temeljitejše seznanjanje z Volvovim 'manjšim' terencem, tistim z oznako XC 60. Takrat je bil zelo aktualen tekmec nemški trojki Audi Q5, BMW X3 in Mercedes GLK. Tudi štiri leta kasneje se stvari niso veliko spremenile. Novih tekmecev v tem razredu prestižnih terencev ni (čakamo na Porscheja Macana).

Zgodil se je tudi že novi rod X3, Volvo pa je s sedanjo prenovo svojemu avtomobilu privoščil precej novosti. Videz je sicer skoraj nespremenjen (a s posodobljenimi lučmi in brez črnih dodatkov), nekaj lepotnih dodatkov ali popravkov pa so namenili tudi notranjosti. Pod pločevino pa je marsikaj novo. No, tudi tu je le malo sprememb na tistem, kar bi po računalniško imenovali strojna oprema. Spremembe na podvozju so malenkostne, a občutne.

Vsekakor so pohvalne, saj je zdaj ob enako zanesljivi legi na cesti udobje še izboljšano. Seveda tudi tu za hitro prilagajanje razmeram na cesti skrbi elektronika sistema, ki ga pri Volvu imenujejo 4 C. Odličen je tudi občutek pri vrtenju volanskega obroča in vodenju avtomobila v ovinke, za kar skrbi progresivni volanski (elektro) servomehanizem.

Največ novosti pa je občutiti pri vgrajeni elektronski varnostni opremi. Predvsem je to opazno pri novem rodu radarskega tempomata, ki zdaj izredno hitro, a še vedno varno reagira na dogajanje pred avtomobilom. Novost se čuti pri hitrem začetku pospeševanja, če se vozni pas pred avtomobilom sprosti, tako da Volvu sploh ni treba pomagati z dodatnim pritiskom na plin, če želite primerno hitro pridobiti od prej nastavljeno hitrost.

Druga pohvalna lastnost tempomata je zanesljivo samodejno ustavljanje pri vožnji v koloni, če ta zmanjša hitrost ali se ustavi. Ta del res začnemo ceniti med vožnjo v prometnem zastoju. Tudi oba dodatna sistema, nadzor mrtvega kota (BLIS) in opozarjanje na zapuščanje voznega pasu, sta primerni dopolnili za vožnjo. Sistem za opozarjanje na nevarnost trčenja se sicer včasih oglasi brez pravega razloga, a je to prej posledica slabih vozniških navad, da se preveč in brez razloga približamo tistemu, ki vozi pred nami, kot pa slabost sistema.

Med Volvove novosti spadajo tudi žarometi, pri katerih je treba pohvaliti tipalo in program samodejnega zasenčenja, saj se le redko zgodi, da ne bi pravilno prilagodili osvetlitve avtomobila glede na razmere na cesti (nasprotnega prometa).

Posodobljen je tudi infotainment in tudi tukaj je Volvovim snovalcem uspelo zadevo prirediti tako, da je še uporabnejša, zlasti ugajata preprostost upravljanja telefona in povezljivost z mobilnikom. Tudi za dotik občutljivi zaslon je prenovljen in bolj uporaben, dokaj sodobna pa je tudi kartografija navigacijskega sistema.

Turbodizelski petvaljnik in samodejni šeststopenjski menjalnik sta dopolnjena. V primerjavi z različico, ki smo jo imeli na testu pred štirimi leti, je motor zdaj močnejši (za 30 'konj'), to pa se seveda pozna pri običajni uporabi, občutno se je zmanjšalo tudi povprečje porabe goriva. Precej več pohval kot primerek izpred štirih let si zdaj zasluži delovanje samodejnega menjalnika. Ta ima po novem tudi vzvode pod volanskim obročem, kar bo gotovo všeč tistim, ki imajo radi nadzor nad delovanjem avtomobila, a se dobro odziva tudi športni program samodejnega menjalnika, zato ročno pretikanje ni velikokrat potrebno.

Je pa ob obravnavi motorja vendarle treba omeniti tudi tisti manj pohvalen del. Z motorjem glede pospeškov ali doseganja hitrosti ni nikakršnih težav, a je njegova gospodarnost glede porabe goriva seveda primerna moči, ki je na voljo, in menjalniku, s katerim moč prenaša na vsa štiri kolesa. Povprečna poraba na kar dolgi vožnji po avtocestah (tudi nemških) je tako precej večja od tiste, ki jo Volvo navaja v svojih podatkih o normni porabi. Tudi na našem normnem krogu se povprečje še zdaleč ni približalo Volvovemu. A je po drugi strani za tako velik in težak avtomobil tudi tak rezultat dokaj sprejemljiv.

Volvo XC 60 je zagotovo avtomobil, ki se lahko v svojem razredu povsem enakovredno kosa s tekmeci, v nekaterih lastnostih pa je celo povsem v vrhu. A seveda je – tako kot pri vseh v premijski ponudbi – za vse dobrote takšnega avtomobila treba seči tudi globoko v žep.

Besedilo: Tomaž Porekar