Kratki test: Jeep Renegade 2.0 Multijet 16v 140 AWD Limiteda

Da ima Jeep veliko možnosti, že zato, ker je terencem pred davnimi leti posodil ime, je bilo že dolgo znano. A so najbrž vsi opustili upanje, da bi se to res zgodilo, potem ko Mercedesovemu lastniku Daimlerju ni uspelo, da bi – tudi z Jeepom – ustvaril 'welt-konzern'. Zdaj so se podobnega podviga lotili pri Fiatu. Če sodimo po najnovejšem Jeepu, so se stvari lotili na pravi način. Kot je že v poročilu o preizkušenem Renegadu zgolj s prednjim pogonom ugotovil Sebastjan, je združevanje Jeepove tradicije in Fiatove tehnike neverjetno dobro uspelo. In veste, kaj: v Renegadu smo se trudili najti kakršenkoli dokaz o slabši kakovosti, površnosti ali nemarnosti, pa ga nismo mogli! Nasprotno, Renegade tudi z močnejšim, dvolitrskim turbodizlom prepriča v vseh pogledih, še posebno pa štirikolesni pogon, ki je kar nujna oprema, če govorimo o Jeepu.

Zunanjost je bila odeta v barvo, ki ji pri izdelovalcu pravijo omaha oranžna. Vsekakor je to barva, ki zagotavlja, da te na cesti prav vsakdo opazi. Nekoč je to veljalo za pomemben varnostni argument, danes moramo voziti z lučmi in je izgovor, če se odločimo zanjo, treba poiskati drugje. Seveda je težko reči, da je Renegade primer všečne oblike, a je oblikovalcem kljub temu treba priznati, da so našli pravi način, da avto ohranja svojo prvinskost, kar naj bi pravzaprav moral vsak, ki nosi zaščitni znak Jeep. Za Renegada bi težko rekli, da je križanec, saj ima videz pravega terenca. To pa pomeni tudi kar precej visoko nasajeno karoserijo, tudi na nov način izumljeno škatlasto obliko. Če so njegovi pragovi umazani (so pa hitro), morajo vstopajoči paziti tudi na to, da si oblačil ne umažejo preveč. A ko dospete do visoko nasajenih sedežev, je vse tako, kot mora biti. Sedenje je udobno, prostora tudi na zadnji klopi za to dolžino avtomobila več kot dovolj.

Vedno, kadar je notranjost vsa odeta v antracitno sivino sicer dovolj kakovostne umetne snovi, se poraja pripomba dolgočasnosti v kabini. Tudi za Jeep bi to veljalo, če ne bi bilo nekaj osvežilnih barvnih priboljškov v barvi zunanjosti. Zelo zadovolji instrumentna plošča pod volanskim obročem. Dvema okroglima merilnikoma je v sredini dodan dovolj velik zaslon, kjer si lahko voznik po svojih potrebah prilagodi informativno vsebino. Lahko izbere tudi digitalni merilnik hitrosti, ki omogoči primerno točnost, saj je običajni merilnik hitrosti oblikovan tako, da lahko kazalec na njem le približno označi, s kolikšno hitrostjo vozimo. Nekoliko manj hvalevreden je sredinski infozabavnostni zaslon, ki je predvsem premajhen, sicer pa z vsem, kar potrebujemo. Res pa je, da potrebujemo kar precej vaje, da se lahko po menijih vsaj malo bolje spoznamo.

Da gre za dovolj resen avtomobil, s katerim se voznik lahko upa podati na teren, pa opozarja solidno oprijemalo na desni strani armaturne plošče. Ob primerni prostornosti za potnike gre pohvaliti tudi prtljažnik z dvojnim dnom, vprašljiva pa je seveda oprema (Fix & Go), ki nadomešča pravo nadomestno kolo. Pripombe vredna je tudi odločitev, da so tik pod rob prtljažnih vrat skrili odpiralno kljuko ter gumb za zaklepanje. Če bi ju namestili nekoliko više, pod rob osvetljevalne lučke registrske številke, bi imel uporabnik zagotovo manj umazane prste. Tudi drugi Renegade, ki smo ga preizkušali, je bil opremljen z izbiro Limited, ki je zares dovolj bogata, da zadosti tudi zahtevnejšim. Ker je njene pomembne sestavine že opisal Sebastjan v testu 1,6-litrskega Renegada, objavljenem v Avto magazinu pred nekaj manj kot mesecem, jih ne bi ponavljal. Imel pa je dva dodatka, ki sta precej dvignila končno ceno. Usnje na sedežih (za 1.090 evrov) se je sicer izkazalo kot prijetno, a le ko ni bilo pasje mrzlo. Tedaj smo pogrešali gretje sedežev, vendar tega na spisku dodatno opreme ni bilo.

Drugi dodatek bi še bolj prepričal pri vožnji v bolj toplih dneh -- panoramska streha. Je ena redkih, ki prepriča glede velikosti in uporabnosti. Čeprav obsega skorajda vso površino prednjega dela strehe avtomobila, jo je mogoče odpreti in potem je nad nami le še nebo. Omeniti velja še uporabni dodatek za brezročno odklepanje, zaklepanje in zaganjanje motorja. Pri tem je hkrati v paketu še električno prilagajanje ter gretje zunanjih vzvratnih ogledal, tako da je glede na ceno (390 evrov), ki jo za podobno opremo ponujajo pri nekaterih drugih znamkah, kar dober nakup.

Močnejši dvolitrski turbodizelski motor je prav idealen za Renegada s štirikolesnim pogonom. Uradno ima sicer zgolj 140 'konj', a že zaradi primernega navora prepriča tudi pri speljevanju. V nobenem primeru ni čutiti nikakršnega posta pri motorju, če pritisnemo na stopalko za plin, posebej pa zadovolji pri največji dovoljeni hitrosti na slovenskih avtocestah. Presenetljiva se zdi tudi povprečna poraba goriva, predvsem povprečje normnega kroga, kjer je Renegade z večjim motorjem in štirikolesnim pogonom porabil zgolj za dve desetinki več kot dvokolesni.

Nekoliko večji je lahko razpon pri izrabljanju vse moči motorja, a če smo previdni pri pritiskanju na plin, je poraba res lahko zmerna. Naš Renegade je bil opremljen z običajnim štirikolesnim pogonom (Active Drive, možen je še dodatek Low). Preklapljanje med prednjim pogonom ali štirikolesnim pri običajni vožnji poteka samodejno, z gumbom ob ročici menjalnika pa lahko izberemo še dodatne programe. Seveda ta pogon lahko zadovolji vse osnovne potrebe za vožnjo po slabše prevoznih cestah in celo po lažjem terenu, a za takšno vožnjo tako široke gume, kot so bile nameščene na avtu (tudi dodatna oprema), niso ravno najprimernejši dodatek.

Vožnja po običajnih cestah se zdi precej udobna, nekoliko manj na luknjastih cestah. S svojo terenskostjo pa na primer prepriča pri vožnji prek civilizacijskih ovir, ki jim nekateri pravijo tudi ležečih policaji. Renegade je vsekakor nekakšen skrivni adut iz rokava, ki ga nismo pričakovali. Tu govorim o pričakovanju glede najrazličnejših visokoletečih in že kar dolgoletnih najav šefa Sergia Marchionneja, da se Fiat in Chrysler v novi združbi FCA vračata med velike igralce avtomobilske industrije. Že zaradi dobrega vtisa Renegada mu zdaj vsaj malo verjamem.

bese­di­lo: Tomaž Porekar