Lancia Delta 2.0 Multijet 16v (121 kW) Oro

Zakaj je temu avtomobilu ime 'Delta'? Še preden si odgovorite, je dobro razmisliti, ali se je modro spominjati predaleč nazaj. Ime Delta se je pri Lancii pojavilo konec sedemdesetih let, ko je Fiat (ki je takrat že bil lastnik blagovne znamke Lancia) na trg poslal nov avtomobil spodnjega srednjega razreda te znamke. Danes je skoraj težko verjeti, da je bil recept za Delto skoraj povsem enak, kot ga danes uporablja Audi za svoje več kot samo uspešne modele. Delta ni bila (Fiat) Ritmo; Delta je z njim delila bolj ali manj le osnovno pogonsko mehaniko. Vse drugo je bilo od daleč prepoznavno drugačno, predvsem pa opazno prestižnejše. Tudi Delta druge generacije je sledila tej filozofiji, a za tisti čas že premalo intenzivno; tista Delta je bila preveč Fiat Tipo oziroma Bravo, čeprav je bila zelo dober avtomobil.

Če se torej spominjate ene, druge ali celo obeh Delt, potem današnje poimenovanje ni upravičeno. Še slabše je, če vas ime Delta spomni bolj ali manj le na legendarno Integralko. Potem vzporednice ni nobene. In verjetno najmanj dobro je, če imate v glavi sliko ustanovitelja, Vincenzia Lancie, ki je bil za tiste čase daljnoviden in moder hkrati, Lancia pa tako avantgardna blagovna znamka, kot je danes morda ne najdemo v naboru imen. Henry Ford danes zagotovo pred nobeno Lancio ne bi pokleknil, kot je storil nekoč.

Pri Fiatu pa si želijo omenjene asociacije na antične Rimljane pri kupcih avtomobilov – ali vsaj česa podobnega; nečesa, kar bi ljudem v glavah ime Lancia privzdignilo na neko prestižnejšo raven. Toda kaže, da v tem trenutku še ne vedo, kako bi to izpeljali. Lancia je namreč dolgo lebdela v zraku, 'poganjala' jo je samo mala Y, Thesis je tako in tako skoraj neopazno vstopil v cenike in izstopil iz njih, Lybre pa se razen redkih ne spomni nihče več.

Nekaj je treba priznati: pri Fiatu so se potrudili z nenavadno predstavitvijo (nove) Delte na avtomobilskih salonih in oblikovalci so znova svoje delo odlično opravili. Avtomobilov, ki bi s svojo zunanjostjo tako močno hkrati izražali (daljno) preteklost, sodobnost in (delno) bližnjo prihodnost, v tem trenutku ni prav veliko. Delta je od daleč prepoznaven avtomobil, od daleč prepoznavna Lancia in avtomobil, ki obrača glave in vzbuja spoštovanje.

Tudi v notranjosti je takoj opazno, da jo je oblikoval oblikovalec, in ne da je neki inženir le postavil tja vse potrebne elemente. Celoten potniški del govori isti jezik kot zunanjost. Toda sem in tja se zazdi, da skuša biti notranjost preveč zadržana, manj avantgardna, bolj klasična. Morda je tako tudi prav. A kakorkoli že – kdor pri nakupu stavi pretežno na obliko, imidž in na 'biti nekaj posebnega', je po videnem in izkušenem lahko že precej blizu nakupa takšne Delte.

Prvi stik voznika in avtomobila so v primeru Delte sedeži. Ti sicer imajo opazno bočno oporo, a je po drugi strani njihov osrednji sedalni del toliko izbočen, da bočna opora ne pride več (dovolj) do izraza. Takrat se pokaže celotna slika: prednja sedeža in (še bolj) zadnja klop so naravnani na udobje prestižne dnevne sobe, s tem pa premalo na zahteve, ki jih postavlja vozilo kot izdelek, namenjen gibanju. Razen seveda če se Delta giblje umirjeno (četudi hitro) po avtomobilskih cestah.

Toda oblika sedežev in njihova namembnost sta vedno stvar okusa kupca, in ker Lancia 'ne sme' biti (športna kot) Alfa Romeo, je verjetno že prav, da se Lancia išče v poglavju udobja. Toda ne glede na to so prednjima sedežema namenili vzglavnika, ki slabo opravljata svoje delo; ker sta ozka, glava hitro zdrsne z njiju, kar v primeru prometne nesreče zagotovo ni dobro. Druga zamera v notranjosti gre na rovaš prtljažnika. Zadnja klop je sicer izdatno vzdolžno pomična (in to po tretjini! ), kar ne pomeni le, da je mogoče pridobiti precej kolenskega prostora za potnike na zadnji klopi, ampak da je mogoče tudi povečati 'osnovni' prtljažnik. Toda žal se za dodatno povečanje prostornine zgibata le naslonjali, kar pomeni, da nastane pri takšnem povečanju stopnica, naslonjali pa se tudi ne položita povsem – ostaneta namreč nagnjeni.

Notranje oblikovanje prestižnega videza je v splošnem tudi v službi dobre ergonomije. Vsi gumbi za drugotne funkcije so logično pospravljeni v tri sklope, imajo dovolj dobro mehaniko vklopa (in izklopa) in so zelo dobro pregledni. Prav nič večjega ni mogoče očitati umirjeno belim merilnikom, saj so pregledni in čitljivi, a se zdi, da niso ne moderni, ne arhaični, ne grdi, ne lepi. Med njimi sta tudi potovalni računalnik z veliko podatki in le enosmernim pomikanjem med njimi ter podatek o uri – z majhnimi ciframi in viden le vozniku. Volanski obroč pred njimi je videza, ki se lepo sklada s celotno notranjostjo, in je dobro oprijemljiv, a je tudi tu (kot že pri drugih avtomobilih tega koncerna) v sredini preveč izbočen in štrleč, kar je pri hitrih manevrih lahko tudi nevarno.

Za avtomobil spodnjega srednjega razreda je (bila testna) Delta dobro opremljena, vključujoč usnje na sedežih in nekaj aluminijastih okrasnih vložkov. Toda če bi hotela biti Lancia nekaj več od tekmecev, bi bržkone morala ponuditi nekaj več avantgardnosti; vsaj navigacijski sistem, denimo, s katerim se lahko pohvali marsikateri manjši in manj 'ugleden' avtomobil, pa morda pametni tempomat, pametni ključ, izdatnejšo notranjo osvetlitev, izdatnejšo pomoč pri parkiranju (poleg zvočnega pripomočka zadaj) in učinkovitejši sistem za nadzor vožnje znotraj prometnega pasu. Podobno kot večina drugih italijanskih avtomobilov tudi Delta nima dobrih rešitev za odlagalna mesta, vključno s prostorom za pločevinke ali plastenke, s katerimi naj bi razvajala potnike. In razvajati jih, kot v osnovi razumemo poslanstvo Lancie, želi.

Zagotovo pa lahko najdemo eno veliko skupno točko te in prejšnjih Delt: odlično mehaniko. Tu je treba takoj odšteti (dvostopenjski) volanski servo, ki je vselej premehak ter brez dobrega občutka izpod koles in kot takšen le povprečen, kar je še en primer 'selitve' ne najboljših rešitev med avtomobili tega koncerna. Prejšnji Delti je bilo v svojem času neprimerno prijetneje krmiliti. Zato pa ima nova Delta odlične motor, menjalnik in podvozje. Motor sicer hladen v hladnih jutrih steče nerad in precej grobo, a se umiri že po nekaj trenutkih, potem pa je odlično zadušen; v kokpit ni slišati trušča in ni čutiti tresljajev, kar se lepo sklada z današnjim Lancijinim poslanstvom, od vseh motornih šumov se nekoliko bolj slišijo le sesalni šumi in sikanje turbopuhala pa še to oboje z zelo pritajenimi decibeli.

S svojimi zmogljivostmi se zdi odličen izdelek za daljša potovanja; na avtomobilski cesti je lahko menjalnik pri normalnih pogojih ves čas v šesti prestavi, saj motor lepo in opazno pospešuje že z rahlim dodajanjem plina. Pri tem se pri hitrosti 100 kilometrov na uro vrti z le 1.800 vrtljaji v minuti, potem pa brez opazno povečanega trušča (tudi ko gre za aerodinamični trušč) mirno ter hitro pospeši do 3.000 vrtljajev v minuti, kar pomeni blizu 170 kilometrov na uro po merilniku hitrosti. Torej v okviru povprečnih do povečanih potovalnih hitrosti na avtomobilskih cestah. Tam, se zdi, se motor res dobro počuti: tudi pri velikih tolerancah hitrostnih omejitev je v polni posodi dovolj goriva za 800 kilometrov vožnje, kar v praksi pomeni sedem litrov plinskega olja za 100 kilometrov.

'Rdeče' polje motorja se sicer prične pri številki 4.500, do koder se zlahka zavrti v peti prestavi, v četrti prestavi pa se brez težav zavrti do 4.700 vrtljajev v minuti. Toda dober navor v nižjih vrtljajih spodbuja k manjšemu priganjanju, predvsem v prid manjši porabi goriva in daljši življenjski dobi motorja. Pri zmerni vožnji na podeželskih cestah, kjer hitrost ne preseže 100 kilometrov na uro, je lahko motor še varčnejši, saj Delta zlahka prevozi tudi več kot 1.000 kilometrov brez polnjenja. Na našem preizkusu je tako pri kombinaciji avtomobilske in podeželske ceste, ves čas na robu omejitev in pri zelo dinamičnem načinu vožnje, motor porabil le 7, 5 litra na 100 kilometrov.

Odlično je tudi podvozje in škoda je, da je takšna Lancia namenjena lagodni vožnji – predvsem imamo tu v mislih sedeže. Podvozje je sicer opazno naravnano na udobje, a je vseeno 'krivo' za nevtralno obnašanje karoserije tudi v hitrih ovinkih. Celo v skrajnih primerih, ko voznik v hitrem ovinku močno zavre, karoserija skoraj ne trzne. Zato je lahko vožnja uživaška, še zlasti med ovinki pri vožnji navkreber, kjer se dopolnijo odlično vodenje koles, motorni navor in hiter menjalnik z odličnimi prestavnimi razmerji. Brez večjega napora za mehaniko so hitrosti v ovinkih lahko zelo velike, odličnost podvozja pa izkazuje tudi ESP, ki sicer ni izklopljiv, a se kljub temu zelo redko 'oglaša' in posega v delovanje motorja ter zavor.

Ah, zavore. Pri normalni in hitri vožnji delujejo odlično in občutek na stopalki je zelo dober, prav nasprotno zelo slab občutek pa je pri nežnem doziranju zavorne sile, ko deluje opazno 'stopničasto' oziroma 'koračno'. Spet neljuba zadeva za potnike, ki jih je sicer treba razvajati. Ta lastnost terja kar precej vaje, da jo voznik lahko 'skrije' pred potniki.

Vsem okusom je, jasno, nemogoče ustreči in Lancia je pri tem v zelo nezavidljivem položaju; marsikdo od nje pričakuje veliko. Na koncu tale Delta tretje generacije v splošnem pusti zelo dober vtis, začenši z obliko zunanjosti in notranjosti, a se vseeno zdi, da pretirano spominjanje na stare čase v njenem primeru ni najmodrejšaa odločitev. Ne za snovalce ne za opazovalce in ne za kupce.

Iz oči v oči

Dušan Lukič

Človek ne ve, a bi se smejal ali jokal. Spet jim (gospodom v italijanski avtomobilski industriji tokrat pri Lancii) je lep avto in uporaben koncept uspelo pri izvedbi spremeniti v živce parajoč kup lepe pločevine.

Oblika super, prostornost tudi, prtljažnik okej, motor (dizel) in podvozje, kot se spodobi. Človek se vpraša, zakaj kaj takega konkurenci nikakor ne uspe narediti.

Ampak prtljažnik ima visok rob, volanski obroč je majav (premočan servo), različna elektronska pomagala (Lane assistance) so napol dodelana, kakovost izdelave šepa, sedeži so zanič, potovalni računalnik (in info zaslon) nadležen . . Pa hrup zraka ob karoseriji je nerazumljivo glasen, vsekakor preglasen za sodobnih avtomobilskih standardov tega razreda vajena ušesa. Ali pri Lancii nimajo vetrovnika ali so njihovi inženirji gluhi?

Skratka, na žalost je napak, ki krepko presegajo meje fraze 'simpatične italijanske posebnosti', preveč. V starem Rimu bi prst obrnil navzdol . .

Aljoša Mrak

Preverjena tehnika in nenavadna oblika je ponavadi dobra kombinacija. Zdi se mi, da je v poplavi dolgočasnih novih avtomobilov kar nekaj kupcev, ki hočejo nekaj svežega. In to Delta vsekakor je. Ime pa ji ne pristaja. Zakaj niso naredili potomca najlepše pločevinaste škatle, Lancie Delte Integrale, ki je imela renome (reli! ), lepoto nesmrtnega, mišice športnika in celo družinsko uporabnost, le kakovost izdelave ni bila na seznamu njegovih prednosti. Nova Delta ni niti po ideji, kaj šele po videzu zimzelena Delta, ki jo (predvsem ljubitelji relija) še vedno častimo. Zato pravim: kljub nekaterim pomanjkljivostim dam plus novincu, Lancii pa minus za ime.

Vinko Kernc

foto:? Aleš Pavletič