Lancia Lybra 1.8 LX

Lybra hoče nastopati v srednjem avtomobilskem razredu, za tekmece pa si je izbrala prestižnejše avtomobile. Zamenjala je Dedro, preveč neizstopajoč avtomobil, da bi resnično našel svoje mesto v avtomobilskem svetu.

Tako kot Dedra je na voljo v limuzinski in kombijevski različici. Na tujih trgih že nekaj časa, v Sloveniji šele nekaj tednov. Razlog? Lancia naj bi pri nas doživela nov zagon in Lybra je morala počakati na primeren trenutek. Zdaj je tukaj.

No, vsaj na lepotnem tekmovanju ji ne bo težko. Njene linije so oda italijanski šoli oblikovanja: elegantne, zapeljivo zaobljene, dovolj resne, da ne delujejo kičasto, in (pri kombiju) tudi zadaj pravilno uravnotežene. Za limuzino, ki smo jo testirali, se zdi, da potlačen zadek nekako ni v sozvočju s preostalim delom avtomobila, toda tako pravi osebni okus, ki v drugih očeh morda ni merodajen.

Natančnejši zunanji pregled opazi majhne, enakomerne spoje, čvrstost karoserijske strukture, masivnost pokromanih kljuk, tako da Lybra pusti zelo dober vtis. Prav nič se ji ni treba bati tekmecev z Audijevo, BMW-jevo, Mercedesovo ali pa katero drugo značko na nosu. Po zunanjih merah sodi v zlato sredino razreda, ker pa je pod kožo v tesnem sorodstvu z Alfo 156, že vnaprej vemo, da podvozje ne bo razočaralo.

Vseeno se najprej udobno namestimo. Daljinski ključ vsebuje tudi sprožilo za odpiranje pokrova prtljažnika, ki nima svoje kljuke, kar v naših očeh (ne glede na tovarniška opozorila, da je takšna rešitev bolj varna) zasluži grajo. 420 litrov, ki jih skriva tam spodaj, je v spodnjem delu razpredelnice prostornin prtljažnikov avtomobilov srednjega razreda in Lybre seveda tudi tukaj ne moremo pohvaliti.

Prtljažni prostor je sicer lepo obdelan, s prevračanjem naslonjala zadnje klopi pa ga je mogoče povečati, ampak notranja blatnika omejujeta uporabno širino, prtljago je treba nalagati skozi dokaj majhno luknjo in jo ob tem dvigovati prek nekajcentimetrske stopničke. Kombi je s tega stališča boljša izbira, saj bo lahko štiričlanska družina z nekaj truda in malce odrekanja na morje peljala tudi športno opremo, kar bo v limuzini uspelo samo z dodatnim prtljažnim kovčkom na strehi.

V vsakem primeru bo družina lahko uživala v resnično dovršeni notranjosti. Italijani so se pri Lybri potrudili in izbrali kombinacije materialov, ki bodo zadovoljile tudi bolj zahtevne. V testnem avtomobilu je svetla alkantara na sedežih in vratnih oblogah odlično dopolnjevala notranje dele iz temne, na otip prijetne plastike in vložkov imitacije lesa.

Na žalost so prednji sedeži precej lepši kot uporabnejši, saj zadovoljijo le z velikostjo in udobjem, premalo pa zadržujejo telo v ovinkih in ne omogočajo nastavitve vzglavnika po naklonu. Podobno velja za zadnjo klop, na kateri ob malce višjeraslih potnikih na prednjih sedežih zmanjka prostora za kolena. Dovolj pa ga je v širino in višino.

Voznikov delovni prostor ergonomsko zadovoljuje, moti le prepoložno nameščen volanski obroč. Pogled izza njega odkrije popolno založeno armaturno ploščo, pozimi pregledno in prijetno osvetljeno. Na sredinski konzoli zavzema največ prostora zaslon za avtoradio, potovalni računalnik in na željo tudi navigacijski sistem.

Prvotno navdušenje je hitro splahnelo, ko smo ugotovili, da se na majhnem zaslonu napisi prikazujejo s sekundo ali celo več zamude. Predstavljajte si, da želite nastaviti visoke tone ali base: pritisnete na gumb, počakate dva ali tir hipce in nastavitev se spremeni. Ponavljanje te vaje slabo vpliva na prometno varnost, podobno kot je slab tudi sistem osvetlitve zaslona.

Na soncu je sicer ob najmočnejši intenzivnosti dovolj viden, vendar ga je treba ponoči zmeraj ročno prilagajati, da ne bode preveč v oči. Zjutraj se postopek seveda ponovi in tako naprej, vsak dan vsaj dvakrat. Halo, Lancia, se tega ne bi dalo urediti samodejno?

Razveselili so nas uporabna predalčka za pločevinke, dovolj odlagalnih prostorov in dobro delovanje prezračevalnega sistema. V štirinajstih dneh in več kot dva tisoč kilometrih druženja znotraj nismo slišali nobenih čričkov, tako da moramo kakovost izdelave pohvaliti.

Na drugi strani močno grajamo delovanje motorja. V (niti ne tako mrzlih) jutrih se je 1, 8-litrski bencinski štirivaljnik v življenje zbujal kot stari motorji brez ustrezno nastavljenega čoka: obotavljajoče, kihajoče in brez kakršnekoli volje po sodelovanju.

Po nekaj desetih sekundah ogret dobro steče in nato z njim ni več težav. Po mestu se dobro znajde, tudi dovolj tih je, čeprav prožnost ni njegova boljša odlika. Resnično se zbudi šele pri 3000 vrtljajih v minuti, ko svoje veselje do dela glasno oznanja. Prav hitri z Lybro 1, 8 ne boste. Tovarniško obljubljenih 10, 3 sekunde do 100 km/h smo na meritvah zgrešili za sedem desetink.

Prožnost v četrti prestavi s 36, 9 sekunde za prevožen kilometer še zadostuje, v peti, v kateri smo namerili 39, 9 sekunde, pa ne več. Bolj je namenjena varčevanju, in čeprav boste z njo dosegli največjo hitrost zelo blizu 200 km/h, priporočamo, da ostanete bližje zemeljskim 150 km/h. Motor še ni preglasen, šum vetra okoli karoserije pa tudi ne. Hvaležna vam bo tudi poraba goriva, ki ni ušla prek 12 litrov, v povprečju pa je bila za liter in pol manjša.

Zavore zmorejo brez težav tudi večje hitrosti, saj smo se med meritvami s 100 km/h ustavili v 40, 8 metra, vseskozi pa so dajale zanesljiv vtis. Občutek na zavorni stopalki je dober, tudi po več zaporednih zaviranjih. Podvozje je eden boljših delov avtomobila, kar seveda na preseneča, saj smo bili navdušeni že nad sestrično, Alfo 156.

Med ovinki se Lybra zelo dobro znajde: vstop v zavoj je vedno natančen, krmilni mehanizem sporoča vozniku, kaj delajo prednja kolesa, hitrosti so lahko zelo velike. Avtomobil je stabilen, če pa začnejo drseti prednja kolesa, je mogoče z odvzemom plina in ustreznim delom volanskega obroča hitro in natančno popraviti položaj. Med skrajnima točkama je samo 2, 4 zavrtljaja, kar potrjuje neposrednost krmilnega mehanizma.

Kot paket je Lybra dober avtomobil z bogato opremo, vendar razen z obliko ne izstopa s posebnimi rešitvami. Zato je predraga in namenjena ljubiteljem ekskluzivnosti. Za druge pa velja: italijansko očarljivost dobite tudi v Alfi 156.

Boštjan Jevšek

FOTO: Uroš Potočnik