Lancia Ypsilon 1.2 Ypsilon

Ste se kdaj vozili po Italiji in imeli oči odprte? Tam po podeželskih cestah tu in tam naletite na razkošne vile, skrite za visokimi, pogosto negovanimi ograjami iz drevesja ali še raje okrasnega grmičevja, za njimi pa so parki s starimi drevesi in z vijugajočo, do vile razpotegnjeno urejeno makadamsko cesto. čisto na koncu, ob vznožju stopnic v vilo, pod dvema ogromnima, iz kamna izklesanima levoma je parkirana Lancia Ypsilon.

Gospod vozi Thesisa, morda Maseratija Quattroporte, Ypsilon je njen. Dama, gospa v najlepših letih, gospa, ki pusti neomejene količine denarja pri kozmetičarkah, frizerjih, v fitnesih, pri Trussardiju, pri Gucciju, pri Armaniju. Gospa ve, kaj hoče.

Kadar s prstom pokažeš na gospo ali damo ali žensko nasploh, vedno tvegaš razpravo o šovinizmu. Zato naj bo: gospa in gospod iz gornjega odstavka imata sina, mladeniča v zgodnjih dvajsetih z brezhibno urejeno bradico, s srednje dolgimi, lesketajočimi lasmi in z okusom izbrano obleko.

Mladenič zna uživati življenje; pridno posluša predavanja na filozofski fakulteti, skrbno goji svoj imidž in Ypsilon je njegova izbira. Punto je zanj preveč plebejski.

Lahko je seveda povsem drugače, Evropa nasploh nima ravno posluha za Lancie, ampak če se kje kdo kdaj ozre za tovrstnimi avtomobili, je nekaj gotovo: ta natanko ve, kaj išče, in da veliko na svojo zunanjost. To mu pomeni največ v življenju; za enak denar bi se domov pripeljal s Stilojem, ampak le Ypsilon mu osmišlja položaj v družbi, ki mu pripada. Ali vsaj za katerega si želi, da bi mu pripadal.

Lancia, tudi Ypsilon, ni za vsakogar. Kdor razmišlja racionalno, je takoj v štartu oplel. Poglejte Ypsilon: za enak denar lahko kupite bistveno zmogljivejšega in da ne omenjam uporabnejšega Punta ali karkoli drugega, podobnega. Zaradi tega tipičnega Nemca in vse, ki si zavestno ali podzavestno želijo to biti, takoj izločim. Krog ljudi se (vsaj v našem kotičku tega planeta) hitro krepko zoži.

K sreči! Kako bi bil svet dolgočasen, če bi bili vsi takšni kot tipičen kupec Lancie. Kdo bi izstopal? Zato ne pričakujte, da bom našteval Ypsilonove sicer tehnično korektne dobre lastnosti. Vse, kar je za prednjima sedežema, je prostorsko podpovprečno.

Že vstop tja je neroden, še posebej ker se naslonjalo prednjega sedeža, ko ga prekolopite, kar samo vrne v osnovni položaj. Potem ko vam uspe priti na zadnjo klop, ki ima, mimogrede, »le« dva sedeža, ugotovite, da je tam bore malo prostora. Za paglavce do metra in pol, ki jim je gimnastika še v veselje, prostor je, pa tudi damin pudelj se bo počutil dobro, odraslemu pa bo prav nelagodno. Lahko se celo zgodi, da ne bo imel kam dati nog.

Prtljažnik? OK, veste, da je tehnika pod kožo Ypsilona Puntova, kar dandanašnji ni (več) noben izvirni greh, saj to srečujemo tudi pri znamkah (oziroma koncernih), ki so v Sloveniji bolj čislane, ampak zato domnevam, da nekako pričakujete, da bo tudi tisto, kar vidite in uporabljate, približno na ravni Punta.

Pa - saj ste se kaj naučili iz gornjega odstavka - ni. Prtljažnik se lahko meri s Pandinim, Panda pa - načelno - meri na čisto druge ljudi. Predvsem pa je že v osnovi oziroma po (tehnični) zasnovi za številko manjša od Ypsilona.

Ypsilona morate dojeti z njegovo pojavo in z njegovim imidžem ter od njega zahtevati izključno dobro tehniko, s katero »komunicirate«. In tu zamere, vsaj bistvene, ni. Če izberete tako, kot smo v tem trenutku mi, ste se odločili za najcenejšega Ypsilona, kar najverjetneje pomeni, da nimate vile in da oblačila kupujete v Intersparu ali prek Neckermannovega kataloga, ampak nekje globoko v vas je vsaj sled aristokracije, ki vas neustavljivo sili, da si privoščite vsaj košček prestiža.

Niste izbrali slabo, čeprav takšen Ypsilon ni tisti, ki bi se pokazal v pravi luči. Prav, morda vas bo (najmanjši možen) motorček zadovoljil, saj navsezadnje čisto spodobno poganja čedno majhno kočijo v mestu in zunaj njega, ampak če jemljete Ypsilona kot luksuz, bo vožnja po avtomobilski cesti vse prej kot to.

Malce nerodno bo, če se bo mimo vas - na primer - povsem brez težav odpeljala Mazda B2500 Pickup. Ampak še vedno se lahko naredite, da vam je vožnja s 110 kilometri v vrhniški avtocestni klanec pravzaprav v užitek.

Če prevozite veliko večino poti v mestu in redko blizu zunaj njega, bo 1.2 povsem dovolj. Dobro, živahno spelje z mesta, kar pomeni, da vam ne bo treba biti nerodno pred drugimi udeleženci v prometu, tudi prožnost pri mestnih in primestnih hitrostih vas bo vsakokrat prijetno presenetila, sedeli pa boste v okolju, ki bo na vas blagodejno vplivalo.

Prednjima sedežema je prostor razkošno (vsaj za ta razred) odmerjen in okolica daje prestižen videz. Vsaj na prvi in drugi pogled. Vidnejši del plastike je bolj kakovostnega razreda in tkanino, ki jo sicer pričakujete predvsem na sedežih, boste imeli tudi na armaturni plošči.

Tam na njeni sredini, čisto na vrhu, je (še vedno, kot pri predhodnici) blok z merilniki, ki so (tokrat) bistveno prestižnejšega videza. Rahlo arhaični, z barvo podlage in s ciframi, a kljub temu dobro vidni in dobro pregledni, vsebujejo tudi merilnik vrtljajev in potovalni računalnik. Merilnika temperature hladilne tekočine ni, a ga najverjetneje tudi ne boste pogrešali, malce bolj se boste jezili nad nerodnostjo upravljanja potovalnega računalnika. Če ga boste seveda sploh hoteli uporabljati.

Upravljanje, kot velja zdaj za vse majhne Fiate in njegove derivate, je izjemno lahkotno. Volanski obroč lahko nastavite v globino in po višini, voznikov sedež tudi po višini, zato je lahko položaj za volanom prijeten.

Čisto spodobne so stopalke skupaj z oporo za levo nogo in prestavna ročica je zelo blizu volanskega obroča. Seveda, saj je postavljena kar na armaturno ploščo in čeprav vam to morda v začetku vzbuja dvom, bodo že prvi kilometri ta dvom povsem razblinili. Njeni gibi so lahkotni in natančni, če pa si bi morda slučajno tega zahoteli, tudi zelo hitri.

Iz Punta izhajajoč je tudi volanski mehanizem z električnim servom, ki omogoča dvostopenjsko ojačenje; za normalno vožnjo si ponavadi omislite »tršo«, za parkiranja in podobne vragolije pa »mehkejšo« možnost s pritiskom na gumb, lahko pa se odločite seveda tudi po svoje. Kakorkoli že, (tudi) z Ypsilonom v vožnji ne boste trpeli, če pa že, za to ne bo kriva mehanika avtomobila.

Ker sedite v enem cenejših Ypsilonov, vas vseeno utegne zmotiti nekaj drobnarij. Proti ceneni plastiki med sedežema in okrog vratnih kljuk sicer ni zdravila v obliki doplačil, nedvomno pa obstaja zdravilo za vrtljiva gumba klimatskega dela. Tema zaradi materiala in videza namreč nikakor ne bi prisodil mesta v prestižnem avtomobil(čk)u, zdravilo pa se imenuje »doplačilo« za samodejno klimatsko napravo.

Ampak če greste lahko prek tega, vas menda delovanje klimatizacije ne bo razočaralo; prav presenetljivo učinkovito zmore ohladiti ogret avtomobil, odrositi zarošene šipe v vlažnih dneh pa tudi ogreti prostor v hladnem vremenu.

če si Lancie predstavljate podobno kot ljudje iz začetka tega zapisa, boste najbrž v takšnem Ypsilonu pogrešili še nekaj malenkosti: merilnik zunanje temperature, več prostora za drobnarije, natančnejše (predvsem zunanje, torej karoserijske) spoje, samodejni pomik šip v vratih, bočni pomik zadnjih šip, električni pomik zunanjih ogledal, osvetljen (in hlajen), predvsem pa vsaj malo večji predal pred sovoznikom, bolj učinkovita mesta za pločevinke ter žepa na sedežnih naslonjalih. T

olažite se s tem, da del tega lahko doplačate, da večino tega dobite z izbiro bogatejšega paketa opreme (ali v kombinaciji z zmogljivejšim motorjem) ali da pač vsega na tem svetu ne morete imeti.

Če ste slučajno Fiatovec po lastništvu, se boste pri takšni Lancii gotovo razveselili dejstva, da za odpiranje zadnjih vrat in za odvijanje pokrovčka posode za gorivo ne boste potrebovali ključa, kar pri avtomobilih torinskih avtomobilskih znamk ni ravno v navadi.

Presenetljivo dober je tudi radijski sprejemnik, čeprav njegovi gumbi niso najbolj ergonomski, ampak vsakokrat bo nedvomno najprijetnejše to, da se boste zavedali, da bivate v Lancii. Jasno, če vam to kaj pomeni.

Dama bo verjetno še posebej hvaležna motorčku, ki vselej, hladen ali ogret, v trenutku steče, pa njegovi porabi, ki tudi pri priganjanju, če vas recimo hitra Mazda B2500 ujezi, ne znese toliko, da bi bil domet takšne Lancie majhen. Najmanj 500 kilometrov boste lahko prepeljali pa še takrat boste šli po gorivo bolj zaradi lastne kaprice. Motor se namreč zadovolji tudi s šestimi litri na 100 kilometrov in bistveno prek osem ga tudi nam ni uspelo spraviti, čeprav smo se močno trudili.

Toda vzrok, da se odločite za Ypsilona, gotovo ni ekonomija. Če ste vsaj za silo prebrali ta zapis, veste, da vse prej kot to. Ypsilon bo vselej na neki simboličen način izražal vaš imidž, ki si ga zaslužite ali pa le želite. Pa - saj je vseeno, ne?

Vinko Kernc

Foto Aleš Pavletič, Vinko Kernc