Lancia Ypsilon 1.4 16V Argento Gloria

Tehnično gledano je Lancia Ypsilon preoblečeni Punto in takšna sodi v Sloveniji v najbolj priljubljen avtomobilski razred. Zato so - spet tehnično gledano - njeni tekmeci povsem isti kot Puntovi. Praktično pa ni. Še zdaleč ne.

Razlogov, zakaj kdo kupi avtomobil, je toliko kot kupcev. Ampak če poenostavim: če imaš denar za avtomobil spodnjega razreda in če ti je všeč Punto - kupiš Punta. Pri Ypsilonu je drugače: denar (načelno) ni tolikšna ovira; iščeš avtomobil, ki te bo ’definiral’. Vse druge njegove lastnosti so nekje zadaj.

Ko gledaš takole, Ypsilon nima veliko tekmecev - če sploh. Z zunanjostjo izžareva aristokratsko eleganco z nekaj žličicami športnosti. Če ste lastnik Ypsilona, ste verjetno ženska, ni pa nujno. In z vami ni nič narobe, če niste. Imate pa skoraj gotovo vse okrog sebe popredalčkano, urejeno. Tudi samega sebe.

Takšni boste gotovo spoštovali nežen material na sedežih (če že niste doplačali za alkantaro ali usnje), ki ne bo dražil kože, ko boste poleti malce pomanjkljivo oblečeni. Notranja oprema vam je pisana na kožo: pohištvo je povsem v skladu z zunanjostjo, z enakimi oblikovnimi lastnostmi in pretežno z dobrimi materiali. Le tiste nekaj malega črne cenene plastike (vrata, med sedežema) vam utegne parati živce. Zaradi imidža.

Morda je v vas tudi nekaj več dinamičnega duha, če ste izbrali tak (najzmogljivejši v Ypsilonu) motor. Njegove lastnosti se spogledujejo s športnostjo: ’spodaj’ (pri nižjih vrtljajih, od prostega teka do kakih 2500 v minuti) ni povsem prepričljiv, od tam naprej pa je odlično odziven in se z veseljem, tudi v četrti prestavi, zavrti do 6500 vrtljajev v minuti, kar prevedeno v hitrost pomeni okrog 170 kilometrov na uro.

Naslednja, peta (torej zadnja) prestava je bolj varčna kot športna: v dobrih okoliščinah se motor zavrti le do 5500 vrtljajev v minuti, se pravi, da avtomobil še nekoliko pospeši, sicer pa je bolj namenjena varčni vožnji. Tudi pod 7 litrov na 100 kilometrov lahko porabi, a po drugi strani, če ste neučakani, poraba lahko zraste tudi prek 10 litrov na 100 kilometrov. Vse je odvisno od tega, kako boste ravnali s stopalko plina in kako z menjalnikom.

Ta je eden boljših v avtomobilih tega koncerna. Da ni enak kot v Puntu, ugotovite že po tem, da je treba za vzvratno dvigniti prstan na ročici; pretikanje v vzvratno prestavo je s tem menjalnikom vselej brezhibno, hiter pa je menjalnik tudi pri vožnji naprej. Če seveda z njim znate ravnati: z dobrim občutkom v sklepu zapestja.

Oblika, motor in menjalnik so načelno lahko dovolj, da vas prepriča. Ampak ker je Lancia in ker je opazno dražja od tehnično enakega Punta, bi smela biti v vseh detajlih od njega boljša. Pa ni. Samodejnost klimatske naprave pomeni, da v toplih dneh sovozniku neprijetno piha v glavo, predal pred sovoznikom nima ključavnice in notranje osvetlitve pa tudi hlajen ni, tri mesta za pločevinke ne zmorejo držati pollitrske plastenke, na hrbtu naslonjala sedežev ni žepov, notranja osvetlitev (tri lučke spredaj) se zdi nepopolna in predalov oziroma odlagalnega prostora je iz generacije v generacijo pri teh malih luksuznih Lanciah vedno manj.

Ampak živeti se da v Ypsilonu tudi ob takšnih zamerah, in to prav lepo. Le redki avtomobili zmorejo ponuditi toliko samozavesti vozniku. Ali voznici. Ves čar tega malčka pa je v tem: da izza volana s samo pojavo Ypsilona okolico opozarjaš: to sem jaz. Pa če vas poznajo ali ne.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič