Land Rover Freelander Td4 HSE

Če piše na Freelanderjevem zadku Td4, se takoj ve, da se suče pod prednjim pokrovom ročična gred edinega turbodizelskega agregata v ponudbi najmanjšega Land Roverja. Beseda teče seveda o motorju, ki je del Beemvejeve zapuščine, saj izhaja še iz časov, ko so bili Angleži pod okriljem Nemcev.

No, možje iz Münchna so odšli, motor pa je ostal. In to natančno takšen, kot je bil, ko so ga v Freelanderja prvič vgradili leta 2001 - vrstni štirivaljnik z ohišjem iz toge sive litine, glava motorja iz lahkega aluminija, štiriventilska tehnika nad vsako ’luknjo’ v motorju, neposredni vbrizg plinskega olja prek skupnega voda, turbopuhalo in vmesni hladilnik polnilnega zraka.

Teorija narekuje največ 82 kilovatov oziroma 112 konjskih moči pri dizelsko standardiziranih 4000 vrtljajih glavne gredi v minuti in 260 njutonmetrov navora pri 1750 vrt/min. Rezultat, ki ob upoštevanju zmogljivosti enakega agregata z juga Nemčije ni vreden pretirane hvale.

A glej ga, zlomka, na cesti se tako motorizirani Freelander kljub dokaj veliki teži (1600 kilogramov) izkaže z zadostno poskočnostjo, da vožnja v večini ni mučna. Morda bi si voznik želel več poskočnosti le na terenu. Tam morate pri speljevanju motor malo bolj ’naviti’ in speljati s povečanimi vrtljaji, tako namreč pride turbopuhalo do sape, ki jo potrebuje, da lahko pomaga motorju.

Nevšečnost bi se dalo vsaj omiliti, če ne celo odpraviti, z vgradnjo reduktorja, a tega Angleži v malem Freelanderju nikoli niso ponudili svojim kupcem. No, morda bodo to napako odpravili pri naslednji generaciji tega sicer zelo uspešnega modela Land Roverjeve ponudbe.

Zato pa za dokaj učinkovito spopadanje vozila s terenom poskrbi stalni štirikolesni pogon. Ta ima v sredinskem diferencialu vgrajeno viskozno sklopko, ki se ponaša z veliko stopnjo zapore in tako učinkovito spaja prednjo in zadnjo pogonsko gred. Rešitev, ki se izkaže za zelo dobro na terenu, na urejenih podlagah, na primer pri manevriranju na parkirišču, povzroča nepotrebne napetosti v pogonskem sklopu.

V takšnih okoliščinah svoje pristavi še servo podprt volanski mehanizem, ki od voznika pri sukanju obroča zahteva malo več moči v rokah, kot smo je vajeni pri nekaterih konkurentih.

Avtomobilski proizvajalci se danes držijo ustaljene navade, da približno na polovici življenjske dobe vozila kupcem ponudijo osvežitev modela. Ta naj bi seveda s pomladitvijo poskrbel za dobro prodajo vse do prihoda naslednika. No, Freelander je takšno osvežitev doživel pred kratkim. Pri tem je zanimivo, da je avto na trgu že lepo število let, zato nas upravičeno zanima, kdaj lahko potem pričakujemo njegovega naslednika?

Iskreno upamo, da ne čez 6 let, kolikor je preteklo od prve predstavitve vozila do pomladitve. Navsezadnje konkurenca ne počiva, saj se že nekaj časa vozi po cestah kar nekaj konkurenčnih vozil, ki se lahko brez večjih zadreg dostojno postavijo po robu Freelanderju.

Spremenjena zunanjost, kjer prednji del vozila sledi potezam velikega Range Roverja (temu bodo v prihodnosti nedvomno sledili vsi Land Roverji), in spremenjena notranjost ob upoštevanju nekaterih dokaj velikih zamer nedvomno ne bosta dovolj za nadaljnjih 6 let življenja.

Freelanderju še vedno zamerimo izredno visoko nameščena prednja sedeža, ki ne omogočata nastavljivosti po višini. Glavi visokoraslega voznika in sovoznika (nad 1, 8 metra) bosta nedvomno hitro prišli v stik s streho vozila. če je ta opremljena tudi s strešnim oknom, kot je veljalo za testno vozilo, pa še toliko prej. Zanimivo je, da je na zadnji klopi ta nevšečnost manj očitna.

Vozniki s telesno višino nad 1, 8 metra bodo izredno težko videli tudi na merilnike, saj jih v veliki meri prekriva volanski obroč, ki je nastavljiv samo po višini. Dokaj veliko grajo pa si nedvomno zasluži tudi splošna ergonomija v kabini vozila. Pred prenovo so bila večinoma vsa stikala razvrščena okoli merilnikov ali na sredinski konzoli v voznikovem dosegu.

Zdaj jih najdemo nekaj na sredini armaturne plošče (zadnji brisalnik, štiri varnostne utripalke in zadnja meglenka), nekateri se skrivajo med sedežema (električno pomična šipa v zadnjih vratih in strešno okno), spet drugi pa so nameščeni dokaj nizko in odročno na sredinski konzoli pred prestavno ročico (stikala grelno-hladilno-prezračevalne naprave).

Seveda lahko tudi pri Land Roverju povprečnost paketa dvignete z bogato založenim spiskom dodatne opreme, ki vam je na voljo ob nakupu novega vozila. Tako je nedvomno zelo zanimivo sestavljen paket opreme HSE, ki smo ga omenili že na začetku članka, saj je resnično zelo bogat.

Tako boste v njem med drugim našli usnjeno oblazinjenje, ravno tako že omenjeno električno pomično strešno okno, ozvočenje Harman Kardon, izmenjevalnik CD-jev, 17-palčna lahka platišča, sistem za pomoč pri parkiranju, ročno klimatsko napravo in še nekatere druge kose opreme, ki služijo predvsem razvajanju potnikov oziroma voznika.

Na žalost pa bogato založen paket HSE stane celo premoženje. 1, 49 milijona tolarjev je namreč zelo veliko denarja, še posebej če avtomobil v osnovi stane 6, 24 milijona tolarjev. To je preračunano skoraj četrtina vrednosti osnovnega Freelanderja Td4.

Verjamemo, da tako založen paket opreme pač veliko stane, a za avtomobil tega (cenovnega) razreda je to preprosto preveč. Ne rečemo nič, ko se pogovarjamo recimo o Range Roverju, kjer takšen znesek predstavlja manj kot 10 odstotkov vrednosti osnovnega vozila, a za Freelanderja je to preprosto preveč. Navsezadnje naj bi bila njegova različica Td4 namenjena varčevanju, ne pa razsipavanju z denarjem.

Peter Humar

Foto Aleš Pavletič