Land Rover Range Rover Evoque 2.0 TD4 HSE Dynamic

Ker so študije oblikovno precej bolj zanimive kot serijski avtomobili, se posledično Evoque lahko pohvali z oblikovno drznostjo in privlačnostjo. Celo do te mere, da se bi v njem zagotovo dobro počutil tudi James Bond, pa pri tem ne bi izpadel prav nič manj možato. Ko je pred dobrimi petimi leti na ceste zapeljal prvi med njimi, se je zdelo, da je skoraj popolna kopija študije LRX. Poglede je jemal zaradi ostrih in odsekanih linij, nizkih bočnih stekel in ne glede na število vrat s skoraj kupejevsko obliko. Ker zadnja prenova ni prinesla večjih sprememb, je rezultat še vedno enak: oblikovno zanimiv avtomobil, ki ima veliko privržencev, a verjetno tudi kar nekaj (konservativnih) nasprotnikov.

Prenovljeni Evoque se ponaša z novimi svetili, pri čemer se zdaj žarometa lahko pohvalita tudi z LED-tehnologijo, ki posveti tudi v ovinek. Nove so reže za zajem zraka na pokrovu motorja (žal doplačilno), ki bi verjetno skupaj s prenovljenim prednjim odbijačem prijale tudi Bondu, sploh ker oblikovalci pravijo, da se zaradi teh sprememb avto ponaša s še bolj mišičastim videzom. Prestavljeni sta še meglenki, večje in drugačne so tudi odprtine za zajem zraka. Karoserija drugih večjih oblikovnih sprememb ni doživela, a če smo pošteni in pristranski tisti, ki nam je avto všeč – jih tudi ne potrebuje. Celoto lepo dopolnijo zadnje luči, ki so tako kot pri vseh novih modelih iz skupine JLR (Jaguar, Land Rover) povsem diodne in oblikovno prepoznavne. V notranjosti večjih sprememb ni.

Ob novih oblogah in novih sedežih precej izstopa novi informacijsko-razvedrilni sistem, do katerega se dostopa prek osempalčnega zaslona, občutljivega na dotik. Nekaj upravljanja dovoljujejo še gumbi okoli zaslona, kakšnega večjega (vrtljivega), ki bi bil umeščen med prednja sedeža in pripomogel k lažjemu upravljanju zaslona, pa ni. Morda tudi zato ne, ker je na sredinski konzoli že en večji gumb, ki pa je po vzoru drugih modelov iz skupine JLR namenjen uprav­ljanju samodejnega menjalnika. Gumb potrebuje kar nekaj privajanja, predvsem pri parkiranju, ko mora voznik tudi z očmi obiskati gumb in spremljati roko, ki z vrtenjem išče položaje D in R, s čimer se menjalniku ukazuje, ali naj avto pelje naprej oziroma nazaj. Menjalnik je bil v testnem avtomobilu kar devetstopenjski in njegovo delovanje lahko brez težav le pohvalimo. Pretikanje poteka gladko, in čeprav menjalnik ponuja tudi ročno sekvenčno pretikanje, po njem pri običajni vožnji nima smisla posegati.

Drugače je pri dinamični vožnji, pa še takrat se lahko vrtljivi gumb prestavi zgolj v položaj S, posledično pa menjalnik samodejno pretika hitreje oziroma predvsem pri višjih motornih vrtljajih. A za dinamično vožnjo ni dovolj le dober menjalnik. Za dobro lego na cesti skoraj 1.700 kilogramov težkega avtomobila poskrbijo štirikolesni pogon in učinkovito podvozje (ki ni pretrdo, a hkrati v ovinkih ne dovoljuje pretiranega nagibanja potniške kabine), za primerno dinamiko pa dvolitrski turbodizelski motor s 180 'konji' in 430 njutonmetri navora.

Štirikolesni pogon je bil v testnem avtomobilu doplačilno opremljen s sistemom Active Driveline, ki glede na vozne razmere in zahteve v 350 milisekundah samodejno preklaplja med pogonom na prednji kolesi ali na vsa štiri kolesa. Sistem Active Driveline ima pomembno vlogo tudi pri terenski vožnji, ko moč usmeri k tistemu kolesu, ki ima najboljši oprijem. Že omenjeni turbodizelski motor se sicer brez težav spoprijema s težo avtomobila in dovoljuje tudi športno dinamično vožnjo, a tudi zanj velja slovenski pregovor, ki pravi, da ni vse zlato, kar se sveti. Če se teža avtomobila ne pozna pri vozni dinamiki, se toliko bolj pri porabi goriva. Tovarniški podatki so tako težko dosegljivi, čeprav po drugi strani poraba 5,9 litra na 100 kilometrov na našem normnem krogu nikakor ni med večjimi. Malce bolj je odstopala povprečna poraba goriva na celotnem testu, sploh ker smo prevozili kar nekaj umirjenih relacijskih kilometrov.

Tako je povprečje devetih litrov za sto prevoženih kilometrov precej visoko in primerno bolj za večje premijske križance kot za manjši Evoque. Pri tem bodeta v oči še dva podatka: največja hitrost je zgolj 195 kilometrov na uro, velikost posode za gorivo pa skromnih 54 litrov. Enostaven izračun pove, da se pri dinamični vožnji ta izprazni razmeroma (pre)hitro. A po drugi strani Evoque ni namenjen cestnemu dirkanju, navkljub terenskim zmogljivostim pa tudi dvomimo, da ga bodo njegovi lastniki poganjali po terenskih brezpotjih.

Tako se zdijo umirjena podeželska vožnja in mestni sprehodi pravi poligon zanj, pri čemer so vozniku v pomoč tudi številni varnostno-asistenčni sistemi. Tako kot se za manjšega premijskega križanca spodobi, zna Evoque med drugim v sili zavirati samodejno, budno pazi na avtomobile v mrtvem kotu in voznika opozarja na nenamerno spreminjanje voznega pasu. Za razvedrilo poskrbi tudi že omenjeni novi informacijsko-razvedrilni sistem, ki zna prek osrednjega zaslona predvajati in prikazovati tudi televizijsko sliko (ali sliko z DVD predvajalnika). Če vozilo miruje, jo vidi tudi voznik, med vožnjo pa se zaslon preklopi v dvojno prikazovanje. Voznik ne vidi nič, sopotnik pa vse in s pomočjo brezžičnih slušalk lahko nemoteno uživa v gledanju televizije oziroma predvajanju DVD-ja. A ker je govor o avtomobilu, ki se ga ne bi sramoval niti James Bond, je jasno, da mora ob vsem zapisanem obstajati še neka posebnost.

Ta je, tako kot pogosto, skrita v ceni avtomobila. Tako kot je Range Rover Evoque privlačen, je tudi drag, pri čemer ga morda tudi cenovna nedostopnost dela tako zanimivega. Posledično pač ni dostopen širši množici, ampak zgolj izbrancem s posebnim okusom. In tudi tokrat naj velja, kar sem že večkrat zapisal: za vse tiste, ki menijo, da je avto predrag, je na svetu še veliko drugih in precej cenejših avtomobilov. Avto je pač namenjen ljudem z debelejšo denarnico ali tistim, ki se zavedajo, zakaj so podlegli dražjemu nakupu. Nekje pač mora biti meja med povprečjem in luksuzom, in če je to prav Range Roverjev Evoque, osebno nimam prav nič proti. Lahko samo priznam, da zavistno pogledujem k lastnikom Evoqua, a jim avto iz vsega srca privoščim. Ne zaradi lastnikov, ampak zaradi avta, se razume.

Sebastjan Plevnjak foto: Uroš Modlic