Kako se Mazda 3 počuti na začetku cenika?

Limuzina povrhu ne premore tistega, s čustvi nabitega oblikovanja zadka kombilimuzine. Kakšna je torej Mazda 3 iz vstopnega dela ponudbe in zakaj sploh izbrati limuzino? Limuzine segmentov B in C pa ja vozijo samo še egiptovski taksisti?

Vam kar takoj povem, da zna vsaka Mazda 3 – ne glede na konfiguracijo in obliko – cinizem, kakršnega sem si privoščil zgoraj, postaviti na svoje mesto. Čeprav je v takšni konfiguraciji res še najmanj zvesta in prepričljiva izvedba izvirne oblikovalske ideje – koncepta Kai, je to za moje oči po treh letih na trgu še vedno lep avto. Pravzaprav brez očitnih napak ali motečih potez. Spretno se izogiba prevladujočim trendom, ne da bi pri tem delovala staromodno. Kar je nekako tudi bistvo identitete tega avtomobila.

Počutje v notranjosti je dobro tudi v osnovnih različicah

Notranjost je uglajena in preprosto lepa. V njej se dobro počutim. Zdi se kakovostna, oblikovana z občutkom, moteče cenenih materialov in oblikovnih potez tukaj ni. In to velja za vse različice. Na počutje, razen paketa Luxury z električno nastavljivimi usnjenimi sedeži in »head-up« zaslonom za tisočaka in pol, ne bo izrazito vplivalo nič več. Vzdušje pa je primerno zmerno dinamični naravi avtomobila.

Preberite še: Konec za enega najcenejših avtomobilov na trgu?

To, da v tem avtomobilu ni digitalizacijskih presežkov – ni namreč niti zaslona na dotik –, prej kot resno pomanjkljivost dojemam kot nekaj plemenitega. Na vrtljivem stikalu, s katerim se upravlja z enostavno zasnovanim infozabavnim sistemom, sem vendarle virtuoz. Še posebej v povezavi z bližnjicami za osnovne funkcije in stikali za klimatsko napravo. Vmesnik je z enostavno kombinacijo belega besedila na črnem ozadju lepo berljiv.

Podobno enostavno in čisto je zasnovana tudi lepo pregledna voznikova instrumentna plošča, ki je mešanica analognih kazalcev in digitalnih zaslonov. Enostavno, učinkovito in nič takšnega torej, kar bi me z ločljivostjo in barvami pritegnilo kot muho ali pa mi vzelo pol minute samo za to, da vklopim gretje sedežev. Za uporabo aplikacij Android Auto in Apple Carplay je mobilno napravo treba priklopiti s kablom. Za doplačilo (600 evrov) pa ostane le še ozvočenje Bose.

Položaj za volanom je odličen, občutek kompakten, ergonomija dobra. Mazda 3 je avto, ki ne zahteva privajanja. Ni pa za tiste, ki iščejo optimalno izkoriščeno in zračno kabino ter pametne prostore za odlaganje. Najpomembnejši dejavnik za izbiro limuzine pa tiči v 450 litrov velikem prtljažniku, ki je 99 litrov večji od tistega v kombilimuzini, čeprav ima seveda manjšo odprtino. Medosna razdalja je enaka, limuzina pa je pri 4,66 metra dolžine kar 20 centimetrov daljša od kombilimuzine.

Za samodejni menjalnik raje privarčujte

Dvolitrski atmosferski bencinski štirivaljnik se zdi pri speljevanju živahnejši, kot narekujejo podatki (90 kilovatov, le 213 njutonmetrov navora in 10,4 sekunde do 100 kilometrov na uro). Motor je blago hibridiziran in pomoč zagonskega alternatorja se pri speljevanju vendarle pozna. Nima pa navora (ali moči) za odločna prehitevanja. Zato pa je tih, dovolj prefinjen in zadovolji zmerna pričakovanja.

Vstopna pogonska izbira pomeni tudi šeststopenjski ročni menjalnik, ki je – si upam trditi – najboljši na trgu. Ročica je kratka, akcija z njo pa natančna in mehanske kvalitete. Če imate radi delo s kakovostnim ročnim menjalnikom, je dva tisočaka in pol na račun neprepričljivega šeststopenjskega samodejnega menjalnika enostavno privarčevati. Navsezadnje smo na lovu za najcenejšo Mazdo 3!

Čeprav so vozne lastnosti urejene, pa Mazda 3 v nobeni vrlini ne blesti prav zares. Z vodljivostjo se ne odkupi povsem za razmeroma čvrsto vzmetenje, krmiljenje morda ni najbolj natančno in za moj okus premalo neposredno. Obenem spet – težko izpostavim tudi kak zares kritičen dejavnik. Naj omenim še solidno zvočno udobje – Mazda 3 se zdi na cesti med tišjimi in v tem smislu prijetnejšimi avtomobili v razredu.

Mazda 3 je pri vstopni ceni 24.390 evrov solidno opremljen avto – med drugim ima LED-žaromete, vstop in zagon brez ključa ter prilagodljiv tempomat. Zanimivo manjka samodejna klimatska naprava, za katero je – kakor v primeru testnega vozila – skupaj z 18-palčnimi platišči ter ogrevanimi sedeži in volanom treba izbrati paket Plus. Za 900 evrov se mi zdi smiselno doplačati varnostni paket s sistemom za preprečevanje naleta zadaj, opozarjanjem na prečni promet in 360-stopinjsko kamero.

Z racionalnega stališča je Mazdo 3 sicer težko priporočati pred vsestransko prepričljivo Škodo Octavio, ko za samo 500 evrov več dobim že sicer slabše opremljen 1.5 TSI s 110 kilovati moči (z osnovnim 1.0 TSI je celo tisočaka in pol cenejša) in kar 150 litrov večji prtljažnik (limuzinska Octavia je povrhu petvratna). Ko pomislim na obliko, še bolj posebno počutje za volanom že pri vstopni različici in občutke pri delu s ključnimi kontrolami, kot so ročka menjalnika in stopalke, pa odločitev ni več tako enostavna. Tisti, ki to cenite, boste razumeli, takoj ko boste sedli za volan. In ja, limuzinska oblika mi je še vedno všeč.