Mazda 5 CD143 TX Plus

Električno pomična drsna stranska bočna vrata so (načeloma) zelo priročna zadeva. Ko se odpravljaš iz trgovine, jih lahko s ključem že od daleč odkleneš in odpreš ter roke hitro razbremeniš številnih vrečk. Tudi zapiranje ne pomeni težav: kljuko le pobožaš ali pritisneš na gumb (na zagonskem ključu ali levo spodaj pod volanskim obročem) in vrata se počasi zaprejo.

Seveda elektrika takoj ustavi delovanje, če 'zatipa' kakšno oviro, recimo nepazljivo otroško roko, po trkih pa naj bi drsna vrata še vedno omogočala nemoten prehod iz vozila, kar dokazuje pet zvezdic Euro NCAP.

Poleg tega so električno pomična vrata tudi zabavna za otroke, vsaj prvi teden. »Lahko jaz, lahko jaz? « je bilo vsakodnevno moledovanje mojega sina za ključ, da bi – ko se je seveda najbolj mudilo v vrtec in službo – vsaj trikrat zaporedoma odprl in zaprl vrata na vsaki strani.

Pritiskanje na gumbe tako nehote postane pravi užitek za otroke in hkrati nočna mora za starše. Verjemite, preverjeno vsaj trikrat na dan! Na nosilni fotografiji pa lahko vidite, da ni treba biti tako majhen za igranje z Mazdo5. Kajne, Saša?

Mazda5 je doživela nekaj oblikovnih sprememb, ki jih lahko zlahka uvrstimo v rubriko osvežitev ali posodobitev, nikakor pa ne v rubriko temeljita prenova. Če smo čisto natančni, zunanjost tega niti ne potrebuje, saj je še dovolj sodobna, odslej pa še malce sorodna preostalim Mazdinim modelom.

Povsem druga pesem je v notranjosti. Materiali so kakovostni, vendar preživeti, oblika pa dokazuje, da je Mazda5 že pri predstavitvi pred štirimi leti igrala bolj na karto uporabnosti kot lepih detajlov. Zato boste kljub dejstvu, da ste kupili nov avtomobil, imeli v Mazdi5 občutek, da se vozite v starem . .

Sedeli boste dobro, predalov za drobnarije je veliko, samodejna klimatska naprava deluje učinkovito, vzdolžno pomični zadnji sedeži (srednjega lahko celo skrijemo! ) primerno razvajajo tudi odrasle, zadnja dva sedeža sta načeloma skrita v dnu prtljažnika, zaradi manj prostora za noge pa sta v zgornjem položaju primerna le za otroke.

Voznikov delovni prostor je ergonomsko oblikovan, pripombo pa smo imeli le na potovalni računalnik, ki sočasno podaja le malo informacij. Največja zamera (če ne štejemo stare notranjosti) je letela na šeststopenjski menjalnik. Prestavna ročica se je ob mrzlih jutrih trdo in glasno sprehajala od zobnika do zobnika, sicer je bilo malo bolje, ko se je olje malce ogrelo, a vendar . .

Mogoče je imela Petica nekaj smole, da smo se vanjo usedli po Šestici. Brez kančka slabe vesti lahko potrdimo, da je v Mazdi6 menjalnik bistveno (res bistveno! ) boljši. Predvsem pa nežno prehaja iz prestave v prestavo, medtem ko je bilo vsaj v testni Mazdi5 to početje bolj boj s stisnjenimi zobmi kot pa prijetno opravilo.

Dvolitrski turbodizel s 143 'konji' je pravi za ta avtomobil. Je dovolj varčen in primerno obdarjen z navorom, tako da tudi daljši klanci pri polno naloženem avtomobilu niso težava. Mogoče bi si želeli več (zvočne) uglajenosti, omenimo pa naj še, da v drugi prestavi pri polnem plinu, ko turbopuhalo zadiha s polnimi pljuči, rado trga volanski obroč iz rok.

Skratka, še enkrat se je pokazalo, da Mazda izdeluje kakovostne avtomobile, vendar pa pri motorjih še vedno malce zaostaja za tekmeci.

Tisto, kar poleg uporabnosti daje Mazdi5 največji pečat, je kakovost izdelave. Zato s svojim jeklenim konjičkom verjetno ne boste najbolj občudovani v druščini prijateljev, boste pa vsekakor prva izbira za daljše poti.

Aljoša Mrak , foto:? Aleš Pavletič